Zimzelenčki iz Društva upokojencev Vrhnika

Prav pri kmečkem turizmu Košir smo pričeli našo pot. Kolona 44 pohodnikov je krenila  navkreber proti vzhodu po isti poti kot na Tošč v prijetno svežem jutranjem zraku. Takoj se nam je odkril pogled na Blegoš in njegove sosede Mladi in Stari vrh, Roviškovec in Koprivnik.
Spoznali smo tudi Malenski vrh ali Urekovo goro. Izbrali smo pot čez Mlako (914 m) po obsežnih smrekovo jelovih in bukovih gozdovih.

Prav pri vrhu hriba Mlaka naj bi bilo manjše jezerce, kadar je več dežja, voda v njem pa je črna. Jezerca sicer nismo videli, vendar je precej mokrotno v nekem delu, tako da domačinom, ki priporočajo pot čez Mlako le v suhem, moramo verjeti. Med potjo smo si razdeljevali parcele, kje bo kdo nabiral borovnice, ki so zdaj prav lepo cvetele. Ker so tla kisla, je borovničevja v izobilju.

Po spustu na  preval  Predole smo si privoščili prvi počitek, nato pa nadaljevali proti vzhodu nad vasjo Selo pod Toščem na Ožbolt nad Zmincem. Na travnatih vesinah so nas že pozdravljali prvi pomladanski svišči, da o drugih znanilcih pomladi ne govorimo.
Na več mestih smo lahko opazovali zemeljske usade, kajti sestava tal je taka, da  kamnine niso sprijete.

Vsi  smo opazovali, kako pridne kmečke roke počistijo vse travnike in trebijo grmovje. Kmalu je bila pred nami prva hiša  v naselju Sveti Ožbolt. Stara je skoraj 200 let, z zunanjimi poslikavami in posebnim obokanim gankom iz materiala, ki so ga nabrali okoli hiše. Tudi kmečko poslopje je staro okoli 150 let.

»Kakšni razgledi, kako je lepo« so vzdihovali bolj romantični, ko smo prispeli na gorski hrbet.  Vsi pa smo segali po zasluženi malici.
Pred nami je bila kulisa od Porezna, Blegoša, Ratitovca, za njimi Julijci, v Škofjo Loko bi kar padel, nato pa Karavanke in Grintovci… Vračali smo se preko Ostreža po senčni in mehki poti, kajti sonce je že kar neusmiljeno pritiskalo.

»Samo še v dolino se moramo spustiti, pa bo zaslužena in tako želena kavica!« Res se je prilegla.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk