četrtek, 28.5.2009

Že kar naveličani smo te majske vročine, zato smo še bolj željno čakali četrti torek, ko bo spet pohod. A kam!? Po soncu zagotovo ne, tudi na primorsko ne, kam daleč še manj… Torej nekam blizu, kjer je dovolj sence in možen povratek pred trinajsto uro.

Naši imenitni Pograjci so pravšnja izbira. Pot iz doline Ločnice po gozdni senčni poti do Brunarice na Osolniku nas ni preveč oznojila.  Ker je od tu dalje do vrha Osolnika  južna stran, ki je  preveč gola, le pobočja senokosov, smo se usmerili proti Govejku, spet po  senčni, nekateri so rekli »supergarski«poti proti Miheličevem domu na planoti Gonte pod igalskim vrhom nad dolino Ločnice.

Dolomitna tla zelenijo obsežne resave, na bornih traviščih se bohotijo modro vijoličaste travniške kadulje, marsikje pa se silijo vmes oranžne krajnske lilije.  Da ne omenjamo neutrudnega ptičjega petja, ki spremlja pohodnika vseskozi. Kdor pa ima kaj ostro oko, kot naš Jože, lovi v aparat pisane metulje, ki se ustavljajo na cvetovih…

Kar prehitro se zasliši rezget konj, ki se pasejo ob domu na Govejku. Ugibamo, ali je kdo doma ali ga ni. »Ja, oskrbnik je v domu,« ugotovijo prvi. Pol ure počitka je za vse prav, nato se spustimo ob hudourniški grapi strmo navzdol od kmetije Lužar mimo slapov, ki nas svežijo. V senci nas čaka zvesti Ivan z avtobusom in odpeljemo se še na Topol, kjer imajo sestanek tisti, ki se bodo udeležili Lenčevega pohoda na Triglav, ostali pa srkajo hladno tekočino.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk