nedelja, 25.4.2010
Sabotin je hrib s komaj 609 metri nadmorske višine, vendar je vzpon nanj izredno doživetje. Sončki smo ga obiskali v toplem sončnem dnevu, polnem pomladnih zvokov in brstečega zelenja. Očaral nas je zaradi izjemnih naravnih znamenitosti in zaradi dogodkov, ki so se na njem odvijali med prvo svetovno vojno.
Med 510 metrskem vzponu po severni poti na njegov greben smo bili kar dobro zaposleni z razgledovanjem in opazovanjem okolice. Najprej nam je pozornost pritegnil znameniti solkanski železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Na pobočju nad železnico smo opazovali v brečo sprijeti grušč, ki se je v davnini privalil po pobočjih navzdol. Da kamenje še vedno pada navzdol, pa smo spoznali, ko smo se spraševali o namenu visokih ograj nad železniško progo.
Sabotin je poznan po rastlinskem bogastvu, saj se na njem stikajo tri floristična področja – dinarsko, zaradi neposredne bližine morja in Alp pa še submediteransko in alpsko. Od vsakega od teh področij smo videli nekaj predstavnikov rastlin. Če omenim le tri. Gozdni šebenik, je naš znanec z roba Trnovskega gozda, ki tako kot Sabotin pripada Dinaridom, hrast črničevje je doma ob morju, avrikelj pa v Alpah. Zaradi pozne pomladi je marsikateri cvet bil še v popkih.
Z vsakim ovinkom na stezi so se nam bližale skalne stene, iz kateri je zgrajen vršni greben Sabotina in že smo videli sledi na gori, ki jih je zapustila 1. svetovna vojna. Tik pod vrhom so v stenah zazijale velike odprtine kavern, skozi katere je celo speljana markirana pot na drugo stran grebena. Razlegli so se vzkliki presenečenja ob izstopu iz temačnega rova ob pogledu na s soncem obsijana Goriška Brda pod nami.
Sprejel nas je gospod Bogdan Potokar, ki smo ga srečali pred eno od kavern, kjer je s pomočniki postavljal rekonstrukcijo barake s kopalnico za vojake avstro-ogrske armade. Popeljal nas je v čas 1. svetovne vojne, v čas pred 95 leti, ko so Italijani začeli z morijo v Posočju. Takrat je bil Sabotin ključna obrambna točka Avstro-Ogrske monarhije, ki je varovala Gorico pred italijansko armado.
Nazorno nam je opisal prizadevanja braniteljev za obrambo gore, dogajanja ob italijanskem zavzetju Sabotina v avgustu leta 1916 in posledice tega za nadaljnje boje na soški fronti. Vodil nas je po nekaterih nekdanjih bojnih položajih in topovskih kavernah, iz katerih so obstreljevali Sveto goro in Škabrijel. V nekdanji jugoslovanski stražnici pa nam je razkazal muzejsko zbirko. Na ploščadi pred kočo smo si ob razgledu na vsa Goriška Brda privoščili odlično joto, v katero je »krepko stopil prasc«.
Še pod vtisom vsega slišanega in videnega, smo so odpravili po grebenu, malo po slovenski, nekdaj jugoslovanski, malo po italijanski strani meje, ki je desetletja ločevala ljudi z obeh strani meje. Pred letom 1991 si takega sprehajanja med mejnimi kamni ne bi mogli niti zamisliti.
Ob pogledu na Novo Gorico smo se pri ruševinah Sv. Valentina pričeli spuščati po južni poti navzdol in že občutili moč pomladanskega sonca, zato se je v Solkanu za zaključek vsem prilegla hladna pijača.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik in Tatjana Radošek