petek, 27.8.2010
Vsako leto se v času počitnic nekaj pohodnikov seniorjev – Vrhniški Zimzelenčki odloči za dvodnevni pohod.
Letos smo načrtovali pohod preko Mozirskih planin do koče na Smrekovcu in nato Smrekovško pogorje do Travnika in v Ljubno.
V ponedeljek zjutraj smo se zapeljali do parkirišča na Golteh in si najprej ogledali zanimiv Alpski vrt, ki je sicer zdaj bolj reven, kar se cvetja tiče, vendar urejenost in krasni razgledi po Savinjski dolini tja do Kuma so nas še kako navdušili.
Nato smo si ogledali nekatere kraške pojave, vključno z jamo Ledenico na poti proti najvišjemu vrhu Mozirskih planin Boskovcu (1.587 m), od koder smo občudovali Velenjsko kotlino, Paški Kozjak, Pohorje ..,s stolpa pa tudi Ojstrico in bližnje gore.
Vrnili smo se na planino Iste in se razgledali proti Smrekovškemu pogorju, koder nas bo pot vodila drugi dan. Pozdravljala nas je Uršlja gora, Peca in v ozadju Raduha.
Pot se je spustila proti prevalu Kal strmo navzdol. Za ponovni vzpon smo si nabrali nekaj moči, nato pa zagrizli v strmi breg. Godna tla so nakazovala, da bi lahko presenetil kak jurček, zato smo pozabili, da je klanec hud. Ko se je pot poravnala, se je zaslišalo:
»Jurček, joj, kako je lep!« Pa spet in spet.
»Za gobovo juho za 20 pohodnikov jih bomo pa nabrali!« smo se pogovarjali, a iz te moke ni bilo kruha.
V koči na Smrekovcu smo se prijetno pozabavali, k čemur je prispeval tudi oskrbnik Fika s svojo vrtavko, zapeli in se nasmejali, pa tudi odpočili za naslednji dan.
Takoj zjutraj, ko smo krenili, smo opazili čisto drugačno kamnino, kot je bila na Golteh. Tla so porasla z volkovjem, na planjah borovničevje in brusnice. Tu so ostanki vulkanskih kamnin.
Najprej smo se povzpeli na Krnes in se razgledali proti Koroški, nato pa nadaljevali do najvišjega Komna (1695 m), kjer je kar nekaj nabiralcev pridno iskalo brusnice. Tudi mi smo se jih najedli.
Takrat so se začeli poditi kar preteči oblaki, ki so nakazovali možnost nevihte, zato smo jo hitro mahnili navzdol po zelo razdrapani in od vode uničeni poti proti Travniku (1637 m).
Tam sta nas čakali zelo prijazni dežurni planinki Cica in njena sestra. Takoj smo dobili zdravila za prepoteno telo, tekočino, ki dobro odžeja in poživljajočo kavico, da ne omenjam prijaznih besed in vedrih nasmeškov. Počutili smo se, kot da smo v neki pravljični deželi ob pravljični kočici na obsežni ravnici! Nekateri so si zaželeli kar ostati in prenočiti.
Toda red je red in spustili smo se po poti na Suho rampo, parkirišče, kjer nas je že čakal naš zvesti in vedno nasmejani Ivan z avtobusom. Andrej je razrezal še zadnje lubenice, ki jih je prinesel na avtobus, da smo se odžejali. Po lepi panoramski cesti smo se odpeljali v Ljubno in proti domu.
»Bilo je krasno, bilo je zelo lepo, imeli smo se fajn, vse je klapalo do pikice, narava je čudovita, hvala!« Prav je, da se zahvalimo Jani in Janezu, Andreju in Marinki, (že vedo zakaj) ter zelo prijazni predsednici PD Ljubno, ki nam je omogočila, da je bila koča na Travniku odprta.
Zapis: Elica Brelih
Foto: Vlado Nikolić