nedelja, 9.12.2012
Pohod skupine Sončki je imel tokrat izhodišče v Športnem parku Bevke, kjer smo si ogledali slovenski kozolec – toplar. Po poti ob osamelcu Brdo in osamelcu Gradišče, kjer naj bi bilo v mlajši železni in rimski dobi naselje, smo prišli do Učne poti Bevke (UPB).
Slovenski kozolec – toplar v Športnem parku Bevke nas spominja v neurju (tornadu), 23.08.1986 porušenih 23 kozolcev v vasi.
Bevke in osamelec Brdo so že za nami, mi pa v mrazu hitimo proti osamelcu Gradišče.
Pot nas je vodila mimo ostankov nekdanjega perišča in »pojišča za živino«. Vaško perišče je bilo poleti tudi kopališče za otroke. Nad nami so se dvigovala v ivje odeta barjanska drevesa ob poti proti strugi Stare Ljubljanice. Rastlinje, ki smo ga opazili na fotografijah na informacijskih tablah UPB, je že počivalo pod snegom. Le barjanske trave v strugi Stare Ljubljanice so štrlele nad ravnino, ki jo je osvetljevalo bledo sonce nad Krimom.
Pa poglejmo, kam nas bo vodil deček »Barjanček« na Učni poti Bevke
Kakor široka črta je Stara Ljubljanica mirno vijugala nad belino v smeri od Vrhnike proti Podpeči. Po njenem desnem bregu naj bi potekala tudi rimska cesta, trgovska pot, ki je povezovala Emono z Nauportusom in naprej do morja. Prečkali smo strugo in po blatnem, pomrznjenem kolovozu prišli do table UPB, ki stoji na meji občin Brezovica in Vrhnika. Tu najden mejni kamen dokazuje, da je bila v času Rimljanov tukaj meja med Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Ob Ljubljanici, kraški reki sedmih imen, smo prišli do kmetije pri Kaminu, kjer so otroci leta 1981 našli keltske srebrnike, za katere so mislili, da so kamenčki – sedaj so v hrambi Narodnega muzeja v Ljubljani. Ob Pekovem grabnu smo se vrnili do začetka UPB.
V ivje odeta barjanska drevesa ob naši poti.
Valilnice, krmilnice in oljne pogače – otroci lepo skrbijo za premražene ptice.
Samo do Krima in okoliških hribov se je videlo.
Nadaljevali smo do Blatne Brezovice in mimo cerkve Sv. Jakoba hodili med snežinkami proti Sinji gorici. Pri Ribiškem domu smo prečili naraslo Ljubljanico po »železnem mostu«, po katerem je nekdaj potekal transport gline do Opekarne . Sledila je hoja po stezi skozi grmovje mimo bajerjev, kjer so včasih kopali glino za opeko. Moji pogledi so božali snežinke in misli so se usedale nanje ter padale z njimi na mirno gladino. Pokrajina je imela nadih pravljičnosti. V njo so počasi tonile moje misli na Opekarno, na Staro Ljubljanico, na pretekle in sedanje čase na Barju.
Ljubljanica – kot bi jo okrasili za veseli december.
Ob poplavljenem Pekovem grabnu smo se vrnili do izhodišča Učne poti Bevke.
Tako blizu našega doma, pa kljub temu večini Sončkov nepoznani del Ljubljanskega barja.
Sončki smo prehodili 15 km dolgo pot, na kateri je vsak lahko našel kaj zanimivega zase. Ljubljansko barje, Učna pot Bevke je izziv, ki mu je vredno slediti, ga obiskati, videti in doživeti – peš ali s kolesom.
Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek
Zemljevid: Zoran Cvetkovič, Srečo Kenk