sobota, 29.1.2011

Marsikdo se bo vprašal, kje pa je ta Korada? To je najvišja vzpetina nad Brdi (Goriškimi seveda), od koder je lep razgled na mnogo strani.
Med rekama Idrija na zahodu (na italijanski strani) in Sočo na vzhodu se vleče dolg gorski hrbet, ki se najvišje povzpne na Koradi (812 m).

Sicer so Brda razdeljena na rodovitni lapornato ilovnat svet (rajski vrt za sadje, zelenjavo in vinsko trto) in apnenčasti SZ del, kjer se ekstenzivni travniki že zaraščajo.

Ker so nekoč tu apnenec imenovali korajduc, so rekli apnenčastem delu Korada ali po lastniku travnikov, ki jih je enkrat letno kosil, Kobalarju, kar Kobalar. Na poti do Vrhovelj smo se seznanili z mogočnim železnim stolpom v vasi Gonjače na hribu Mejnik, ki je obenem tudi spomenik 315 žrtvam II. sv. vojne, ki ga je izdelal Janez Boljka.

Člani Planinske skupine Brda  so se leta 1983 odločili, da bodo na ostankih italijanskih kavern zgradili planinsko zavetišče. Pred zavetiščem so očistili jamo, kjer so bili topovski podstavki, za zavetje pred burjo. Zavetišče je bilo odprto leta 1991. Ime zavetišče je kar pravšnje, saj je v sobi le 26 sedežev, a prijetno, domačno in planinsko.

Tako smo se morali razdeliti v dve skupini, da smo se zvrstili za okusno joto. Eno skupino smo  poslali naprej s hitrejšim tempom in ko smo prišli ostali, je bila jedilnica že nared za drugi del.

Nato smo se vsi povzpeli na vrh, kjer smo pričakovali izredne razglede, a najbolj nagrajeni nismo bili.  V lepem vremenu se sicer vidi proti V nad Soško dolino Banjška planota in Trnovski gozd, Porezen, Blegoš… Na J strani so Goriška Brda, Tržaški zaliv, proti Ogleju… Na zahodu je obsežna Furlanska nižina, Dolomitov pa nismo več videli zaradi oblačnosti… Proti S zelo blizu Beneška Slovenija, Stara gora s samostanom, Matajur… Kaninsko pogorje, Krn in Triglav so bili v megli.

Kar precej hladen veter nas je odgnal proti cerkvici sv. Genderce (ali Gemderce), kjer smo ugotavljali, da imena take svetnice ni v nobenem leksikonu. Nato smo se spustili proti zaselku Vrtače, kjer smo se čudili, kako visoko in daleč stran od civilizacije je človek včasih živel. Danes so tu vikend hiške.

Po gozdnih poteh, mulatierah in kamnitih stezah smo se spustili v vas Plave  (97 m) mimo cerkve in čez most preko Soče do avtobusa.
»To je bila pa kar dobra krožna pot«, smo ugotavljali  na avtobusu.

Zapis: E. Brelih
Foto: J: Miklavčič