ponedeljek, 3.11.2014
Konec oktobra se je deževno vreme končno utrudilo. Podivjani hudourniki in potoki so našli svoje struge, reke so se umirile. Poti po gozdovih in travnikih so se osušile, korak je mehko zašumel v odpadlem listju. To je pravi čas za pohod po Idrijskih hribih in goličavah, so se odločili vodje Zimzelenih. In smo šli na naš torek preko Hleviških planin. Vodila nas je Sonja, pomagala pa sta Milan in Frenk.
Za dober začetek nas je Karli že v Godoviču počastil s kavo, kar nas je zbistrilo in ni bilo slabosti na ovinkih v Zali. Idrija je lepo mesto, stisnjeno ob reki Idrijci in zajedeno v okoliško hribovje. Ob novo nastajajoči industriji, obrti in trgovini, še vedno ohranja simbol rudarskega mesta in življenja v času razcveta pridobivanja živega srebra.
Naš avtobus se je spretno prebil skozi ozke ulice in se povzpel po strmini na izhodišče poti, na Kočevše, pri razgledni tabli na robu Vojskarske planote. Sonja nam je razložila, da odhajamo v področje Idrijskega krajinskega parka, polnega naravnih lepot, rastlinskih in živalskih posebnostih ter bogate kulturne dediščine.
Pod grebenom Čekovnika so nanizane posamezne kmetije
Stopili smo v strmino po grebenu eden po eden, ker je le tako varno in ne zdrsneš v strmino nad Idrijco ali Nikovo. Bukova drevesa so ravna in svetla, a žal hudo poškodovana od spomladanskega žleda. To nas je spremljalo vso pot.
Tri vrste ciklamnih listov: list v listu, celotno zeleni, delno brez klorofila
Dobro smo hodili kakšno uro, da smo na lepi jasi malo zadihali, popili in se okrepčali. Milan nam je prebral sporočila in pozdrave. Vseh smo bili veseli, najbolj pa seveda Eličinih, ki tudi z bolniške skrbi celo za finance.
Do vrha Hleviške planine smo rabili še eno uro. Megle so se popolnoma razpršile, sonce nas je ogrelo in obsijalo Trnovske gozdove na jugu in Julijce na severu z dominantnim Triglavom. Javornik in Golaki so bili beli od ivja. Po dolinah in pobočjih so pokošene senožeti in krpe njiv, ostalo so gozdovi. Gozdovi, ki naj bi omogočali preživetje ljudem. To je kruh s tremi skorjami, bi rekla. Ogromne butare drv, ki smo jih videli ob osamljeni kmetiji, zahtevajo garaško delo.
Golaki v objemu belega poprha
Do koče na Hleviški planini nas je kar poneslo, ker smo zaduhali pravkar pripravljene idrijske žlikrofe. Dobri so bili. Še kozarec pijače, pa smo zopet hodili dol. Pot se je kar prekucnila. Morali smo prekoračiti podrta drevesa ali se splaziti pod njimi. Smo bili kar uspešni; nobenega zatikanja ali omahovanja. Ko smo se približali kmetiji, prislonjeni v breg, smo slišali pasji lajež, a smo kar nadaljevali pot.
Na vrhu Hleviških planin (908 m)
Sonja nam je namreč obljubila kavico v svoji bajtici. Ugibali smo kje in kako? Bilo je nekaj posebnega. Brunarica sredi gozda, ki še sedaj grozi, da jo bo strl pod seboj, a je ne, ker jo ščiti pravi totem. Sonja skače sem in tja, pričara kavo in domače piškote, mi se posladkamo, napolnimo z energijo in gremo naprej. Energijo smo pa res rabili, ker je sledila zahtevna pot po pravih skalnatih kraških tvorbah – škrapljah. Tu je rastišče jesenčka in drugih toploljubnih rastlin, ki so jih proučevali botaniki, kot je Scopoli.
Kolona Zimzelenih zapušča Dom na Hleviški planini
A mene je zanimal le naslednji korak v dolino: preko skale, mimo krmežljavega drevesa in naprej. Na skalno galerijo, ki se imenuje Prižnica, se je podala le peščica radovednih pohodnikov. Bili smo zadovoljni, ko smo zaslišali šumenje vode in nadaljevali pot po stari tovorni poti nad Idrijco.
Ogledali smo si jez pri Kobili, ki usmerja vode Idrijce v rake, ki so dovajale vodo na Kamšt, vodno kolo za dvigovanje vode iz rudnika. Prečili smo viseči most in se na njem slikali za spomin. Avtobus nas je že čakal, a smo si klub temu pokukali na Divje jezero v kotanji in reko Jezernico, ki je naša najkrajša reka, saj izvira v Divjem jezeru ter se po 55 metrih toka že izliva v Idrijco.
A je kaj trden most?
Besedilo: Anka Pažin
Fotografije: Karli Mesarič, Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman