torek, 30.1.2018

Sivo torkovo jutri sredi januarja ni obetalo nič dobrega, ko smo se odpravljali na naš redni pohod. Sivina zimskega jutra in rahel dež sta nas spremljala vse do Ajdovščine, ko je dež počasi ponehal in se je megla dvignila nad okoliške vrhove.

Pripeljali smo se do prelaza Prevala (336 m.n.v.), kjer stoji spomenik generala Borojevića, poveljnika soške armade. Tam nas je pričakala gospa Marija, sorodnica enega naših članov in nas skupaj z vodičkama popeljala na goro strahot 1. svetovne vojne, 646m visoki Škabrijel. Nanj smo se povzpeli skozi nizek gozd, mimo številnih ostalin vojne. Na vrhu smo si vzeli čas za okrepčilo in počitek, saj kakšnega posebnega razgleda zaradi megle in nizkih oblakov nismo bili deležni. Po postanku smo se po vzhodnem grebenu gore spustili do prevala Vratca (403m), kjer stoji znameniti vodnjak, ki je pitno vodo nudil tudi branilcem gore. Od tod smo se po asfaltni cesti spustili do vasice Ravnica, kjer nas je ponovno pričel preganjati rahel dež, zato smo kar pohiteli do našega avtobusa. Domov smo se vrnili dobre volje in pod vtisom novih doživetij.

Še nekaj podatkov o gori Škabrijel in dogodkih na njej in šli smo na pot.

Že kmalu smo si lahko ogledovali ostanke strelskih jarkov.

V bojih z Italijani so sodelovali vsi narodi Avstro-ogrske monarhije, tudi Madžari, katerim je posvečeno spominsko obeležje ob poti.

Včasih so se proti vrhu vile kolone vojakov, danes se kolone pohodnikov.

Vrh Škabrijela je ponoči pobelil sneg.

Na skromnem obeležju besede, ki vsakogar opomnijo, kako nesmiselna je bila vojna, v kateri so umirali vojaki obeh vojskujočih strani.

Oblačni pokrov nad vrhom je onemogočal razgled.

V hladnem in vlažnem vremenu smo kmalu zapustili vrh in se odpravili proti prevalu Vratca.

Janez Kenk
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak