Na  zadnji pohod pred poletjem smo se Svizci podali na pot od Idrije do Idrijske Bele, ki je posvečena znamenitim naravoslovcem, ki so delovali v Idriji in okolici ali pa so bili rojeni v tem rudarskem mestu. Ob vstopu na Rake in v Krajinski park Zgornja Idrijca smo se ustavili in si ogledali Scopolijev spominski vrt, posvečen prvemu idrijskemu zdravniku J. A. Scopoliju in se spomnili njegovega dela in velikega pomena za razvoj naravoslovja na Slovenskem. Pot ob Rakah vodi ob umetni strugi, po kateri so v preteklosti speljali vodo Idrijce na veliko vodno kolo- kamšt, s pomočjo katerega so črpali vodo iz jame. Pot je prijetno senčna, obdana s stoletnimi drevesi.

Preko visečega mostu smo prečkali Idrijco zato, da smo si ogledali Divje jezero in se seznanili z njegovimi posebnostmi kraškega izvira in rastlinstva  v okolici. Divje jezero zasluži vzdevek divje le po dolgotrajnem deževju, ob našem obisku je bila gladina mirna in le malo vode je odtekalo po 55 metrov dolgi strugi Jezernice v Idrijco.

Vrnili smo se na levi breg in nadaljevali pohod mimo jeza  pri Kobili nad strugo Idrijce po stari tovorni poti v Strugu, delu doline, kjer so bregovi strmi in se pnejo visoko nad reko. Ko so se bregovi razširili je bilo naše poti konec, naprej po dolini Idrijce vodi sprva asfaltirana, nato pa makadamska cesta. V Idrijski Beli smo pri Fežnarju poskrbeli za suha grla, pot domov pa nam je »popestrila« okvara avtobusa in smo morali počakati na nadomestnega, da nas je odpeljal na Vrhniko.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak