Zimzeleni s Križne Gore do vasice Crngrob
9. 4. 2024
Na pretopel aprilski dan smo se odpeljali na Križno Goro nad Škofjo Loko, kjer smo
izstopili iz Špikovega lepotca. Že med potjo je tlela želja, da bi bili lepi razgledi in kakšne
znamenitosti, pa je bilo vsega v izobilju.
Najprej smo ogreli mišice s sprehodom do cerkve sv. Križa, lepotice, ki stoji na čudoviti
razgledni točki, od koder smo občudovali Škofjeloško hribovje in del Kamniških Alp, nato
smo se po isti poti vrnili v vas. Ker nam je bilo dano stopiti v cerkev, smo nekateri ob
pogledu bogatih fresk opazili tudi tisto, ki predstavlja legendo o življenju sv. Korbinijana.
Prikazuje medveda, ki je ubil svetnikovo mulo in za pokoro moral nositi tovor na poti v
svet. Hvala cerkvenemu ključarju, da je prihitel za nami.
Mimo kmetije, ki nosi spominsko tablo na tragične dogodke, smo nadaljevali še malo po
asfaltu, nato po gozdni poti, ki se spusti strmo navzdol proti zaselku Planica, a ne tista,
Planica, ki je znana po smučarskih skokih. Ker je bila pot suha, je bilo nadaljevanje po
gozdni poti proti idilični vasici Crngrob prijetno v živahnem klepetu.
Kdaj pa kdaj smo pogledovali za spomladanskim cvetjem in marsikje so nas presenečale
blazinice nebeško modrih spominčic, pa blagodišeči teloh, bele preproge drobnih
marjetk, pa množica podlesnih vetrnic…
Vmes smo si privoščili tudi kratek počitek v senci blizu spomenika padlim. V
pričakovanju, kako zgleda mogočna cerkev v Crngrobu, smo se kmalu spustili na
vzpetino, kjer le-ta stoji. To je rob Sorškega polja med Kranjem in Škofjo Loko s
čudovitimi pogledi na še zasnežene vršace.
Cerkev Marijinega oznanjenja je spomenik državnega pomena zaradi arhitekture,
stenskih poslikav in zlatih oltarjev. Med razpadajočo »mežnarijo«, ki kvari čudovito
vetudo, in cerkvijo stoji lepo obnovljen vodnjak na vreteno, ob glavnem vhodu pa star
kropilnik.
Že zunanjost je zanimiva, saj lahko opazujemo freske sv. Krištofa in druge poslikave ob
glavnem vhodu. Posebno pozornost pritegnejo gotski oboki in gotska okna.
Imeli pa nismo sreče, da bi bila cerkev odklenjena, kjer bi lahko občudovali bogato in
zanimivo notranjost z več oltarji in mnogimi poslikavami.
Naša pričakovanja so bila več ko izpolnjena, saj smo se nagledali hribov in gora ter
spoznali sakralno bogastvo kar dveh cerkva. Tudi nahodili smo se čisto dovolj za »naša
zlata« leta.
Vodnik Jože nas je varno vodil do avtobusa, Miha pa srečno pripeljal na Vrhniko. Obema
smo se zahvalili in polni optimizma krenili vsak na svojo stran.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Jože Školc, Elica Brelih, Anka Grom
