S pohodom v mesecu aprilu Svizci zaključujemo petindvajsetletno obdobje pohodništva in  v maju bomo vstopili v šestindvajseto leto. V tem času so se nam nabrala leta, zato so naši pohodi vedno bolj ravninski, da jih zmorejo tudi osemdesetletniki. Tak je bil tudi aprilski v okolici Kočevja, kjer smo obhodili Rudniško jezero in obiskali Željske jame.

Rudniško jezero na obrobju Kočevja je umetnega nastanka kot posledica površinskega kopanja rjavega premoga. Ob zaprtju rudnika leta 1978 niso več odvajali podzemnih voda v Rinžo in voda je napolnila kotanjo. Nastalo je 39 ha veliko jezero, v katerega so ribiči vložili veliko vrst rib,  zarasle bregove so  naselile ptice, v čisti vodi so našli dom raki jelševci in številne žuželke. Okoli jezera je speljana učna pot, ki smo jo Svizci uporabili za naš pohod. Okolico poraščajo breze, kar dokazuje prisotnost kisle prsti zaradi premoga, obalo pa vrbe in trstičje.

Ker je pot okoli jezera kratka, smo preostanek dopoldneva izkoristili za obisk bližnjih Željskih jam, ki so bile naseljene že v mlajšem paleolitiku pred 20.00 leti kot lovska postojanka. O njih je pisal že Valvazor kot mesto, kamor se v nevarnosti zatekajo ljudje. Željske jame so sklop več jam, povezanih z rovi, zaradi tankega stropa imajo več naravnih oken in vhodov, kar jim daje poseben čar. Rudniški potok je v 170 letnem obratovanju bližnjega rudnika v jame nanosil veliko premogovega prahu, ki je zapolnil nekatere rove. Skozi dostopne dele jam je speljana pot, ki radovednega obiskovalca popelje skozi več prostorov, osvetljenih skozi podrt jamski strop. Nekateri Svizci so prehodili vso pot, nekaj pa jih je ostalo pred vhodom v Cigansko jamo, ki je bila včasih konjski hlev. Zadovoljni, ker smo obiskali manj poznan del Slovenije, smo z vožnjo domov zaključili druženje.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak