Kam v junijski poletni vročini popeljati skupino, v kateri nekatere članice presegajo osemdeset let? Odgovor je jasen – kjer ni vzponov in je gozdna senca. Izbira Poti izvirov na jugovzhodnem obrobju Cerkniškega jezera se je izkazala kot dobra. Z Vrhnike smo krenili ob sedmih zjutraj in ker vožnje ni veliko, smo v jutranjem hladu pričeli s pohodom pri info točki sredi jezerske ravnine, ob mostu čez Jezerski Obrh pod Gorenjim Jezerom.

Mimo Laz pri Gorenjem Jezeru smo stopili na pot pod drevesnimi krošnjami, le en delček nas je popeljal preko travnika, kjer smo bili navdušeni nad raznolikostjo cvetočih rastlin, ki jih na gojenih, pogosto košenih travnikih ne vidimo več. Prva polovica poti poteka med strugo Jezerskega Obrha in pobočjem Javornikov, kjer so na meji med apnencem in jezerskimi usedlinami številni izviri. Ob deževju voda vre iz vsakega kamnitega kotla in skalne špranje, ki se kar vrstijo pod potjo. Žal so bili vsi izviri, razen Laškega studenca, Cemuna in Obrha suhi. Trinajst izvirov, ki jih povezuje ta pot, prispevajo znaten del vode, ki ob obilnih padavinah polnijo Cerkniško jezero.

Izvir Cemun je na polovici poti, ki vodi nazaj k Gorenjemu Jezeru. V kotanjo z modrozeleno vodo se pod zemljo pretakajo vode z višje ležečega Loškega polja, takrat deluje kot izvir, ob hudi suši pa lahko vodo tudi požira, zato je Cemun tudi estavela.

Pri kraškem bruhalniku, jami Čolniči, smo si ogledali sto let star poljski javor ali maklen,  nato nas je mehka gozdna pot vodila mimo še kakšnega suhega izvira in kmalu smo bili na prostem, pod pripekajočim soncem. Do avtobusa, ki nas je čakal na izhodišču, ni bilo daleč in z olajšanjem smo se posedli v ohlajen avtobus. V Grahovem smo ob hladni pijači zaključili polletno druženje  in si zaželeli ponovno srečanje v jeseni.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak