Ker je bil pravkar za nami kulturni praznik, smo se Zimzelečki tokrat izbrali malo drugačen pohod. Seveda smo se izognili tudi slabi vremenski napovedi, saj smo obiskali Županovo jamo v grosupeljskem krasu. Ta se je včasih imenovala Taborska jama. Na nadmorski višini 410m pri kraju Velike Lipljene se odpira vhod v jamo Ledenica, ki je povezana z Županovo jamo.
To je velik, suh, jamski rov, katerega višina in širina se menjavata, a se bolj ali manj enakomerno spušča navzdol do nižine 77m pod površjem, kolikor je jamo možno turistično ogledati. Strop in stene so bogato zasigane, med najlepšimi kapniki pa so Permetov kapnik, Matjažev prestol in Svečnik. Turistični del jame je električno osvetljen, glavni vhod pa zapirajo železna vrata. Marsikomu je bila najbolj všeč palčkova dvorana z miniaturnimi kapniki.
Nadaljevali smo proti Taboru nad Cerovim, ki je najbolj ohranjeno protiturško taborsko obzidje. Zgradili so ga kmetje na vzpetini okoli cerkve sv. Nikolaja v 15. stoletju. Taborsko obzidje je dvovišinsko s strelnimi linami. Kot zanimivost naj omenim samo kašče, v katerih so kmetje in grofje Turjaški skrivali poljske pridelke.
Zanimiva je tudi notranjost cerkvice sv. Nikolaja, saj so lepo ohranjene freske in še romanski oltar.
Pod taborom v vrtači Puščava stoji kapelica sv. Antona Puščavnika, zaščitnika živali. Kmetje so prihajali s priprošnjo za zdravo živino, dekleta pa za fante. Še danes je kapelica množično obiskana, saj je v okolici mnogo pozitivne energije.
Tudi mi smo jo nakopičili toliko, da smo si ogledali še grad Turjak in se spomnili na Prešernovo Turjaško Rozamundo in orjaško lipo, ki je grajskim dajala bogato senco. Nekdo je hudomušno pripomnil, da je danes že taka , da se vidi skoznjo. Prešeren jo je preimenoval v hrast.
Prevzelo nas je mogočno grajsko poslopje, vendar smo ugotavljali, da bo preteklo še mnogo vode, preden bo v celoti obnovljen.
»Zadovoljni smo po dišeči kavici stopili v avtobus, ko je začelo močno deževati. Nič zato, saj imajo avtobusi streho, mi pa pripravljene dežnike za povratek na domove«, smo se smejali.
Zapis: Elica Brelih, foto: Jože Miklavčič