Prvi torek v februarju nas je moker sneg z dežjem zadržal na Vrhniki, kar smo izkoristili za potopisno predavanje o narodnih parkih JZ dela ZDA. Toliko bolj smo bili zato veseli obetov za suho vreme na tretji torek, ko se nas je zbralo kar 28 udeležencev pohoda.

Odpeljali smo se proti morju in iz avtobusa izstopili na Zgornjem Krasu pred gradom Socerb. Vojko nam je razložil nastanek in zgradbo Kraškega roba, preko katerega smo se nameravali spustiti v dolino Osapske reke. Odšli smo na skalni rob, od koder se nam je odprl pogled na Trst z okolico in obudili spomin na razmere ob meji, ki so krojile usodo obmejnih prebivalcev in prebežnikov na zahod v desetletjih po drugi svetovni vojni.

Na čas strogega mejnega režima še danes opominjajo stažarnica in mejne table, na čas druge vojne pa strelski jarki in topovski položaji. V bližnjo Sveto jamo smo le pokukali skozi naravno okno, nato pa se napotili po kraški planoti proti vasici Kastelec. Do nje smo se spustili preko prve »stopnice« Kraškega roba, apnenec je nadomestil lapor, črni bor in ruj pa puhasti hrast in jesen. Skozi Kastelec smo nadaljevali pot čez Spodnji Kras, kjer smo morali prečkati obsežno področje nasutega materiala, ki je nastal pri gradnji avtoceste. Kmalu smo bili na robu druge gube Kraškega roba, kjer se je steza prevesila proti Osapski dolini.

Slika: Izpred nekdanje obmejne stražarnice je lep pogled…

Na pol poti smo se ustavili na razgledni točki, kjer se nam je odprl pogled na mogočno udornico nad vasjo Osp. V prepadni steni pod robom smo opazili gozdiček zimzelenega hrasta črničevja, ki je tu našel dovolj toplo rastišče, varno pred mrzlo burjo.

V Ospu smo dosegli najnižjo točko našega pohoda, komaj 53 metrov nad morjem. Ker nas je čakal vzpon na Tinjan, se do jame Grad, iz katere izvira Osapska reka nismo povzpeli. V Ospu smo si ogledali informativno tablo o plezanju v Osapski steni in zvedeli nekaj o varstvenem režimu, ki omogoča nemoteno gnezdenje veliki uharici in drugim pticam.

Po postanku za malico smo se napotili na vrh Tinjana in se srečali s tretjo kamnino na naši poti, s flišem, ki je značilen za Slovensko Istro. Tinjan je s svojimi 374 metri sicer nizek vrh, ima pa med vsemi istrskimi vrhovi najlepši razgled. Z njegovega vrha smo se ozrli nazaj na prehojeno pot in občudovali dve udornici na pobočju, Osapsko in manjšo Mišjo peč. Pod nami je ležal Tržaški zaliv in Miljski polotok s Koprom na levi in Trstom na desni strani.

Po ogledu notranjosti cerkvice Sv. Mihaela smo se začeli spuščati v dolino reke Rižane. Pod Tinjan se je na pobočja nad Rižano vsilila trasa avtoceste in pokrajina ni več tisto kar je bila. Po strmem spustu izpod zaselka Rožaj smo končali pot v Rižani, od koder nas je avtobus zapeljal na Črni kal na okusne njoke z golažem in joto.

Tekst: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Repnik