Planinci gremo navadno navzgor, v višine, željni razgledov in sonca. Včasih pa nam vreme zagode in nam nameni oblake in dež. Takrat je potrebno spremeniti plan in se prilagoditi razmeram.

Tudi pretekli torek nas je vreme spet preizkušalo in ker obeti niso  bili dobri, smo se Sončki namesto na Kras, odpravili v kraško podzemlje. Z južnim vetrom je nastopila huda odjuga in sneg je vidno pobiralo.

Malo pred Lazami smo izstopili iz kombija in se napotili po gozdni cesti proti Vranji jami blizu roba nad Planinskim poljem. Kmalu smo se znašli pred mogočno udornico, na dnu katere je vhod v Vranjo jamo. Med krošnjami dreves je bučal topel veter, mi pa smo med spuščanjem navzdol čutili kako narašča hlad. Skale na dnu udornice in v veliki Vhodni dvorani so bile prekriti s srežem.

Dno dvorane so pokrivale razlomljene ledene plošče. Nastale so ob visoki vodi na Planinskem polju, ki je zalila dno jame. Ko je voda odtekala, se je ledena površina sesula. Pričakovanih ledenih kapnikov v Suhem rovu je bilo le malo, ker prave razmere za njihov nastanek še niso nastopile.

Vrnili smo se na vrh udornice in  nadaljevali po gozdni poti proti bližnji Skedneni jami. Po poti do jame smo opazili v snegu tudi odtise šap medveda.  V Skedneno jamo smo vstopili skozi južni vhod in se spustili po blatnem pobočju do ravnega dna tunelskega dela jame. Tu nas je pričakalo le nekaj ledenih kapnikov in ob razsvetljavi svečk smo si nazdravili s po nekaj požirki belega vina. Odjuga je tudi tu bila na delu. Na severnem izhodu iz jame je posod šumela in tekla voda, na tleh pa je ležalo nekaj kosov ledu, ostankov ledenega stebra.

Vračali smo se nazaj po isti poti in se v snegu ter lužah skušali čim bolj znebiti jamskega blata z gojzarjev. Vsi smo bili zadovoljni, ker ni bilo napovedanega dežja in ker smo spoznali dve lahko dostopni, vendar zelo zanimivi kraški jami.

Tekst: Sonja Zalar Bizjak, foto: Rado Petkovšek