Kje pa je to, se bo kdo vprašal? Ko smo zjutraj odhajali na pot, smo imeli v planu vzpon na Šumko, vrh na severnem robu Krasa nad Branikom. Pa smo se pod Šumko premislili in se povzpeli na Mali Ovčjak (575 m). Izhodišče za vzpon je bil Branik, s komaj 78 metri  nadmorske višine.

Naša pot iz doline Branice proti Krasu se je pričela pod mogočnim kamnitim viaduktom železniške proge, nato pa nadaljevala po pobočjih Čuka, ki ga pokriva gozdni rezervat črnega bora. Pot nad strugo hudournega potoka bi bila lahko dolgočasna, če ne bi bilo zanimivih rastlin. Na bodeči lobodiki smo poleg lanskih rdečih plodov že občudovali zelenkaste cvetove, ki so rasli sredi ploščatih poganjkov, podobnih listom.

Bilo je še polno zgodnje pomladanskih cvetlic. Belina zvončkov se je mešala z modrino morskih čebulic, vmes so se mešali vijoličasti votli petelinčki, pa rumene pasje čebulice in rumeno zeleno tevje. Malo višje smo se prebijali preko ali pod padlimi debli dreves in ko smo premagali strm klanec, smo se znašli na pobočni terasi, kjer se stiska  nekaj hiš zaselka Pedrovo (377 metrov).

Odprl se nam je širni pogled na Vipavsko dolino in na Trnovski gozd nad njo. Pri cerkvici Sv. Duha smo si privoščili počitek, potem pa se sprehodili med hišami in občudovali značilno kraško arhitekturo. Pred eno od hiš smo naleteli na  kamnoseške izdelke kiparja in slikarja Petra Abrama, ki biva v vasi.

Pot smo nadaljevali proti Železnim vratom in kmalu zapustili običajne markacije ter naprej sledili modrim metuljčkom v rdečem krogu do  roba pobočja, kjer smo se znašli v čisto drugem svetu. Namesto za Vipavska Brda značilnega fliša so se pojavile apnenčaste skale, listavce so nadomestili črni bori, ki so rasli le do grebena. Tam se je pred nami odprla prava goličava, ker je pred leti gozd črnega bora na kraški strani pogorel.

Na desni strani se je dvigoval 575 metrov visoki Mali Ovčjak, ki je zaradi  ogolelosti, večje višine in bolj zahodne lege obetal lep razgled. Zelo hitro smo se odločili zanj, namesto nižje, delno z borovci poraščene Šumke (533 m). V četrt ure smo bili na vrhu. Razgled je segal preko Krasa do morja, na severu so se belili Julijci s Kaninom in Krnom.

Vračali smo se čez pogorišče, na katerem se je razrasla nadležna robida, ki mimoidoče planince lovi za hlače. Dobro uspeva tudi tujerodna robinija, ki ji  Primorci pravijo gacija in je najpogostejša drevesna vrsta na obsežnem pogorelem pobočju.
Z Malega Ovčjaka smo se po cesti, zgrajeni po požaru, spustili na cesto, ki povezuje Komen z Branikom. Tja je po nas prišel avtobus in nas odpeljal v Branik na joto.

Besedilo. Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik