24. marec 2009. Iz Polhovega Gradca, ki je najpomembnejše naselje na območju Pograjcev in ga je naš rojak Ivan Cankar imel za najlepši slovenski kraj, smo pot ubrali proti grebenastemu hribu Koreno (725 m ).
Prvi del poti je speljan po bukovem gozdu do kmetij na Brišah. Z neba je sicer rahlo mrcinilo, toda vajeni vsega se nismo dali motiti. Prvi postanek smo si privoščili pri vikendu, nekje na sredi poti do vrha. Začelo je tudi snežiti, kar je ugodnejše od dežja.
Malo pred vrhom, ko se steza izvije iz gozda, so nas prevzeli lepi pogledi na Grintovce in Blegoš. Prav pod nami je ostal Polhov Gradec s Kalvarijo, nad njim pa pohodniško romarska Polhograjska gora, Grmada in Tošč. »Še malo, pa bomo na Korenu, saj se cerkev sv. Mohorja in Fortunata že vidi«, so se bodrili tisti, ki so maloprej prebolevali kako virozo, a pohoda ne bi zamudili za nobeno ceno.
Vrh Korena nam je ponudil razgled, kakršnega nismo pričakovali zaradi slabega vremena: na Ljubljansko barje z našo Vrhniko, Pograjce, celo Rogatec, Čemšeniško in Menino planino, Krajnsko reber, Veliko planino in Krvavec, pa Kalški greben, Blegoš. Tu pa se je ustavilo. Nizki oblaki in megla sta počasi lezla na Julijce, nato na Grintovce, potegnil je mrzel in močan veter. Takoj smo se pobrali z vrha.
Niti toliko časa ni bilo več, da bi si ogledali teren, kjer predvidevajo, da je bilo prazgodovinsko gradišče. Tudi o gotski cerkvici bomo kaj več rekli drugič, saj v ta konec radi zahajamo, kadar je vreme naš komandant.
Že ko smo hiteli po cesti proti kmetiji odprtih vrat Pr Janš, so pogledi uhajali k 12- metrskemu križu – svetilniku v tretje tisočletje in na novozgrajeno oboro pod cesto za damjake. Razkazovali so se nam nekaj časa, nato so se umaknili v zavetje gozda. V Horjulu smo si privoščili nepogrešljivo kavico in že načrtovali naslednji pohod.
Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk