Svizci iz DU Vrhnika v četrtek po Robu od Cola do Otlice

Izbrali smo pravi trenutek za pohod po Robu, saj ni bilo niti prevroče niti pre vetrovno, cvetja pa v izobilju. Zjutraj smo zagrizli v breg proti Kolku po borovem gozdu. Nato se je svet odprl in potrdila se je zgodba o hudičevi vreči, ki je zaradi luknje stresal kamne za seboj. Toda to kamenje je tako okrašeno s cvetjem, da človek kar pozabi, da hodi po razdrapanem kraškem svetu. Blazinice srčne moči, šebeniki, rani mošnjaki in seveda najlepši in najnežnejši avriklji so razmetani med skalami, kot da bi jih kdo zasajal. Čudo narave!

Ko  pogledaš čez rob, pa drugo čudo. Globoko spodaj pod nami se razprostira Vipavska dolina, vsa zelena in cvetoča. Kmalu smo pred Sinjim vrhom in že se ponuja Čaven s Kucljem in nekoliko vstran Golaki. Človek ne ve, kam bi gledal. Ali pod noge, da ne bi bilo padca, ali pred seboj za cvetjem ali daleč naprej proti Trnovskemu gozdu. Zato se je treba ustaviti, se nagledati in nato nadaljevati.

Kmalu smo  še pri eni značilnosti te poti in sicer pri Otliškem oknu, skozi katerega gledamo v Ajdovščino. To je največja naravna znamenitost daleč naokoli.  Po zgodbi, ki pravi, da je hudič zamahnil z roko po skali, ko je hotel oprtati Čaven z zakladom, je moral biti res močan, da je nastala taka odprtina. Seveda je okno nastalo z razpoko na stičišču dveh velikanskih prelomnih ploskev, ki sta začeli odrivati druga drugo.
Ko zapuščamo še zadnje samotne kmetije, ki se ukvarjajo s kozjerejo, smo že blizu Otlice, kjer nas čaka avtobus.

V nas pa ostaja podoba valovitega, jamastega, pečevnatega, razgibanega sveta z vrtačami in obilico prekrasnega pomladanskega cvetja, ki si išče zavetja pred burjo med skalami.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Ivan Kalič