Upokojeni delavci vzgoje in izobraževanja so se letos prvič 23. aprila 2009 odpravili na zanimiv izlet po Zamejski Sloveniji. Toda z vremenom nismo imeli sreče vse do Čedada.
Pa lepo po vrsti. Kar 44 izletnikov se je dobro pripravilo na obujanje zgodovinskega znanja o Soški fronti, saj smo najprej obiskali Sredipolje z mogočno kostnico in skromnejšim muzejem. Toda lilo je ko iz škafa, pa še burja se je zarotila proti nam, zato veličastnega italijanskega spominskega kompleksa, posvečenega več kot 100.000 padlim italijanskim vojakom, nismo mogli prehoditi.
Enako je bilo tudi na Sv. Mihaelu, kjer je muzej na prostem. Toda strašni opomini na krvave dogodke ostajajo in si jih bo moč ogledati še kdaj.
Nato nas je vodič Lojze odpeljal, seveda z avtobusom, do Doberdobskega jezera, ki leži v kraški kotanji in nam razložil okoljske spremembe, ki so nastale, ko so delali vrtine za novo avtocesto. Namreč vode je manj, ker si je našla kako novo podzemno pot po kraškem terenu.
Ko smo zapuščali »Doberdob, slovenskih fantov grob«, kot je napisal Prežihov Voranc, se je začelo jasniti in v Čedadu smo si brez dežnikov in z več časa lahko ogledali marsikatero langobardsko zanimivost, ki bi jo sicer izpustili.
Mesto Čedad leži v bližini slovensko-italijanske meje v predelu, kjer se dolina Nadiže odpre v Furlansko nižino. Naselje je nastalo že v keltskem obdobju, najpomembnejši pa so spomeniki langobardske umetnosti in Hudičev most čez Nadižo, po katerem smo se sprehodili. Slišali smo uradno zgodovinsko razlago, kako težko je bilo zgraditi ta most, pa tudi tisto, kjer je imel prste vmes sam hudič, ki se je ponudil, da v enem samem dnevu postavi most, če mu meščani prepustijo prvo dušo, ki bo zjutraj prečkala most.
Zjutraj je most res stal, meščani pa so spustili preko mačko. Hudič se je razočaran moral zadovoljiti z mačjo dušo! Tudi stolnico s posebnim okrasjem iz srebra v glavnem oltarju smo občudovali, nato si privoščili zasluženo »sicer primorsko kosilo« in se polni prijetnih vtisov vrnili domov.
Naslednji izlet bo po poteh glagoljašev po slovenski in hrvaški Istri.
Zapis: Elica Brelih
Foto: Ivan Kalič