nedelja, 28.2.2010

Svizci  na pohodu od Štanjela do Branika  v meglenem in deževnem….

Nekateri še vedno razmišljate, kdo so SVIZCI; nikakor ne tiste prikupne gorske živali, ki zažvižgajo in zbežijo v luknje pred človekom. To je skupina upokojenih delavcev vzgoje in izobraževanja, ki se je povezala iz več občin v sekcijo in ta sekcija deluje že 13 let!! Da, prav ste prebrali.
Predvsem nas druži pohajanje po sredogorju in spoznavanje krajev po naši lepi Sloveniji. Tako vsako leto organiziramo 4 izlete in 10 pohodov.

V zimskem času obiskujemo bolj primorski del s Krasom, ker vedno upamo, da bomo nagrajeni s suhim vremenom. No, pa ni čisto tako.
V februarju smo si zaželeli spoznati  pokrajino med Štanjelom in Branikom. Ker je datum določen, čeprav padajo koli z neba, se zberemo in izpeljemo načrtovano. Tudi zdaj je bilo tako. Deževalo je kar dobro, a mi smo vzeli pot pod noge in si najprej pod Štanjelom ogledali spomenik padlim v prvi sv. vojni, kjer počiva preko 5000 vojakov. Nato smo se povzpeli do Ferrarijevega vrta, ki ga je med obema vojnama uredil pod obrambnim zidom arhitekt, domačin iz Kobdilja, Maks Fabiani. Za tiste čase je bilo to pravo čudo na kraškem terenu! O Štanjelu, ki je en sam biser v celoti, smo se že večkrat seznanjali.

Nato smo se usmerili proti Braniku po kraških gmajnah med Rabotnico in Golcem. Srčno smo si želeli, da bi se megla vsaj toliko razkadila, da bi z Rabotnice pogledali daleč naokoli, a se to ni zgodilo. Zato smo pot nadaljevali mimo samotne kmetije Grižnik, kjer smo občudovali rejo domačih kuncev izrednih velikosti.

Stezica, po kateri so včasih kmetje po bližnjici hiteli v Branik, je bila prava avantura, pa ne zaradi drugega kot zaradi razmočenosti in seveda strmine. Kar velika mera previdnosti je bila potrebna, da smo se prebili do ceste proti Braniku. Seznanili smo se  z bodečo lobodiko, ki je bila s plodovi bogato okrašena. Pred nami se je postavil mogočen grad Rihemberk, največji in najstarejši na Primorskem.

Zadnji lastniki gradu so bili Lanthieriji, ki so ga uredili v fevdalno rezidenco. Že smo bili v rodovitni Braniški dolini z Branikom. V Braniku stoji spomenik Simonu Gregorčiču in tudi tam je veliko vojaško pokopališče. Bolj kot braniški merlot in malvazija nam je prijala vroča jota.

Zapis: E. Brelih
Slike: I. Kalič