Pohod Svizcev po delu evropske peš poti med Izolo in Strunjanom
19.11.2009

Skupina pohodnikov iz Izole, ki se rada pridruži vrhniškim Svizcem na potepih po Sloveniji, je sprejela organizacijo pohoda po obalnih poteh.
Zaradi ne najlepšega vremena smo izbrali najbolj obiskano pot med Izolo in Strunjanom, ki pelje iz Simonovega zaliva preko Belvederja po hribu Ronki, ter se spusti v Strunjan.

Te dni so Strunjančani, po domače Strunjanoti, še pobirali oljke in imeli smo srečo, da nas je v svojem oljčnem gaju sprejel g. Marjo, in nam marsikaj pojasnil v zvezi z gojitvijo oljk in stiskanjem “uljčnega ulja”. Pohodniki so se lahko preizkusili v pobiranju oljk, zato so si prislužili skromno malico, ki smo jo pripravili gostitelji, lepo aranžirala pa Adrijana.

Od tu smo nadaljevali pot po robu strunjanskega klifa, ki se pne tudi 80 metrov nad morjem. Vso pot se odpira pogled na Tržaški zaliv. Pogled se nam je ustavil na prelepem Mesečevem zalivu, obraščenim z žarečim jesenskim rujem. Na vrhu klifa, pri križu, žal nismo imeli lepega razgleda na Triglav in obalna mesteca ob Tržaškem zalivu- Trst, Monfalcone, Gradež in še naprej. Slabi vidljivosti je bila kriva megla, ki je, neobičajno dolgo jezila Primorce. Zavili smo tudi v prelepo cerkvico Marijinega prikazovanja, saj je ta mali biser vreden ogleda.

Nadaljevali smo pot po hribu navzdol do obale Strunjanskega zaliva, ki se zajeda v podnožje hriba z laguno, ki ji domačini pravijo”stjuža”. Ves notranji del zaliva so včasih  bile soline, ki j jih je, za časa Benečanov upravljala družina Tartini iz Pirana. Le delček solin so še ohranili v spomin na dolgoletno solinarsko tradicijo.

Ob laguni in opuščenih solinah smo prišli do magistralne obalne ceste, ki smo jo “podhodili”skozi skrit podhod. Zapustili smo Strunjan in se obrnili na V- proti Izoli in že smo bili na Parencani- pot ki je speljana po trasi bivše železnice, ki je povezovala Trst s Porećem -( Parenco). Vije se ob robu rodovitne doline. Ob njej se menjujejo nasadi breskev, kakijev, vinogradov, ter še vedno zelene njive s pozno zelenjavo.

Ker nas je čas priganjal, smo Parencano zapustili in se hitro povzpeli na vrh Jagodja. Od tu smo se z avtobusom zapeljali na turistično kmetiji Medljan pri Šaredu, kjer nas je že čakala prijazna gospodinja Tatjana z odlično istrsko mineštro-bobići- in jabolčnim zavitkom. Mislim, da je vsem kar dobro teknilo.

Škoda, da se nam vedno mudi domov, sicer bi si lahko ogledali okolico Medljana z lepimi pogledi na jesensko obarvano Istro.
No, bodo pa imeli Svizci  “uržah” za še en obisk obalnega zaledja!

Besediolo: Mila in Saša
Foto: Ivan in Saša