ponedeljek, 24.5.2010
Zjutraj se nam je kar smejalo, ko smo se zbrali v hladnem, a vedrem jutru pred OŠ Ivana Cankarja. Napovedan je bil sončen dan, vendar se je avtobus pri Postojni potopil v gosto meglo, ki nam je preprečila poglede na naš cilj – Nanos.
»Postrojeni« Sončki
Šele v Stranah, podnanoški vasici 664 metrov visoko, smo se dvignili nad meglo, ki je prekrivala Pivško kotlino. V vasi smo si pri cerkvi ogledali dve znameniti stari tisi, pod starejšo in debelejšo naj bi po legendi pridigal Sv. Hieronim, nato pa krenili v breg. Precej časa nas je spremljala mokra in blatna pot, vse do višine, kjer je nepropustne plasti kamnin zamenjal apnenec. Spotoma smo obiskali cerkvico Sv. Brica, katere belo pročelje je dobro vidno v pobočju pod stenami, nad katerimi se dviguje Suhi Vrh, najvišji vrh Nanosa.
Sončki na sončnem Nanosu
Krošnje bukev so bile majsko nežno zelene, vendar je po tleh je ležalo veliko mladega listja. Zofka se je preteklo soboto ne z dežjem, ampak s točo znesla nad pobočji Nanosa, kar smo kasneje videli tudi na listju drugih rastlin. Na robu planote se nam je odprl pogled na Pivško kotlino, v kateri je sonce že razkadilo meglo, razgled pa je segal vse do hrvaške Učke. Preden smo se spustili k Vojkovi koče, nas je na poti pričakalo presenečenje – zelo razločne stopinje kosmatinca, ki je po svojih opravkih zašel na markirano pot.
Tudi medvedu je drselo v blatu
Po počitku na gozdni jasi pri planinski koči smo se odpravili na primorsko stran Nanosa. Vsa v soncu sta se pod nami širila Vipavska dolina in Kras in zadaj morje. Zaman smo se po traviščih nad skalnatim robom ozirali po sicer bogati nanoški flori, letos je tudi na Nanosu čutiti vpliv hladne in pozne pomladi.
Navadna potonika
Med spustom proti Razdrtemu smo opazili grme šmarne hrušice, ki ji je toča oklestila skoraj vse liste, nekaj cvetov gozdnega šebenika in le eno cvetočo potoniko. In kot je za letošnjo pomlad značilno, brez dežja ni šlo. Vendar smo bili že v avtobusu na poti domov.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik