sreda, 3.3.2010
Meteorologi so že od nedelje dalje napovedovali deževni torek, kar ni bila ugodna napoved za vzpon na Javornik nad Črnim vrhom, ki ga še vedno pokriva debela snežna odeja. Namesto gaženja južnega snega je bilo potrebno najti nadomestni program za »naš torek«. Po posvetovanju je bila sprejeta odločitev, da spoznavamo okolico Vrhnike, natančneje povirje Ljubljanice.
Namesto na avtobus, smo v torek zjutraj odšli proti Verdu. Strokovno vodstvo je prevzel Vojko in tudi tistim, ki so kot Vrhničani že mnogokrat obiskali Retovje in Močilnik, odkril marsikatero skrivnost kraškega podzemlja. Čas je bil ravno pravšnji, zaradi nedavnega dežja in pospešenega taljenja snega je bil vodostaj Ljubljanice zelo visok in kjer ob suši ni ne duha ne sluha o vodi, je bilo sedaj kaj videti.
Vode, ki se po podzemnih poteh stekajo s Planinskega polja v smeri Ljubljanskega Barja privrejo v okolici Vrhnike na površje. Reka sedmih imen nima konkurenta v slovenskem prostoru tudi v številu izvirov, ki se vrstijo v rojih na stiku apnenca s nepropustnim dnom Barja. Z ogledom izvirov smo začeli na Verdu, kjer je nekaj izvirov Ljubije, desnega pritoka Ljubljanice. Čeprav so izviri Ljubije zelo blizu izvirom Ljubljanice se obe strugi razideta in dokončno združita sredi barjanske ravnine.
Za zadnjimi hišami Verda smo stopili v Retovje, zatrepno dolin, kjer so se v strugo Velike Ljubljanice stekale vode, ki so vrele iz vsake špranje na desnem bregu. V izviru Pod orehom je voda kar kipela, pritekala je tudi iz mnogih razpok na vznožju previsne stene. Iz sicer mirnih jezerc Malega in Velikega okenca sta odtekali celi reki. Nad Retovjem smo obredli zaledje izvirov, ki se na površju izraža v obliki okroglih udornic, tod imenovanih doli ter mnogih vrtač. Spustili smo se v največji Pavkarjev dol, nato pa poiskali pot na prepaden rob nad zatrepno dolino Močilnika, kjer so izviri Male Ljubljanice. Mimo spomenika na Drči smo se spustili navzdol in obhodili Izvire v Močilniku. Obiskali smo še Grogarjev dol, ki ga je napolnjevalo presihajoče jezero. Z roba ceste smo pogledali Kožuhove izvire ter polno strugo Hribskega potoka in s tem zaokrožili ogled vrhniških kraških izvirov ob visokem vodostaju.
Kilometrov hoje ni bilo veliko, je bilo pa toliko več kraških pojavov. Kar naprej smo se ustavljali, občudovali drvečo vodo in poslušali zanimivo razlago in ura je bila kar naenkrat pol dveh, ko smo se razšli, zadovoljni, ker je bilo v domačem kraju videti in slišati toliko zanimivega.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik