nedelja, 21.3.2010
SvetiJakob je s svojimi 806 metri preko dvesto metrov nižji od svojega soseda Tošča na drugi strani doline Ločnice, vendar ni nič manj pomemben. Zaradi lahke dostopnosti z bližnjega Topola je celo bolj obiskan in zaradi veličastnega razgleda, ki Tošču manjka, prav oboževan.
Sončki smo se nanj odpravili po manj običajni poti, ki so jo vsi razen vodnice prehodili prvič. Na pot smo krenili iz Preske pri Medvodah. Pogled na izrazito izstopajoči vrh s cerkvico Sv. Jakoba nas je spremljal skoraj vso pot. Do prisojne vasice Studenčice nad široko dolino z vasjo Žlebe smo se vzpenjali skozi gozd in čez travnike. Tu smo se že lahko razgledovali na Kamniške Alpe in na Grmado s Šmarno goro. S pogledom smo poiskali še druge polhograjske cerkvice: Sv. Marjeto v Žlebeh in Sv. Trojico na Golem Brdu, medtem ko se je Sv. Jakob na Petelincu »skrival« v gozdu. V letnem planu pohodov smo to turo imenovali Polhograjske cerkvice, ker so pomemben arhitekturni element v pokrajini Polhograjskega hribovja.
Zaradi svoje dominantnosti v prostoru in zato zelo razgledne lege, so bile vedno priljubljene točke izletnikov. V zaselku Tehovec smo dosegli široko sleme, po katerem smo se usmerili proti jugu. Odprli so se nam novi pogledi na Osolnik, Govejk, Gontarsko planino in Tošč, vse še pobeljeno od snega. Veter nas je kmalu pregnal od cerkvice Sv. Florjana na Tehovcu in pohiteli smo proti našemu cilju, Sv. Jakobu.
Severno pobočje je prekrival sneg in zaradi strmine so se nekateri odločili za položnejšo pot na vrh, ostali pa smo zagrizli v strmino. Na vrhu smo se v zavetju vsi skupaj okrepčali z malico, nato pa se razgledali po bližnji in širši okolici in celo Triglav ni manjkal. Posebej smo se razveselili pogleda na domačo Ulovko in Koreno.
Po kopnem južnem pobočju smo bili hitro spet na slemenu, si v zaselku Brezovica pri Medvodah ogledali starinski Porentov vodnjak in se mimo sv. Katarine spustili do gostilne Dobnikar, kjer smo se okrepčali z okusnimi štruklji. Nato nas je čakal še zadnji del poti, spust v Žerovnikov graben, kjer nas je pobral avtobus.
Tekst: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek