četrtek, 6.5.2010
Za torek, 4. maja je vremenska napoved obetala dež, še posebej v zahodni Sloveniji, zato ni bilo misliti, da bi vztrajali pri vzponu na razgleden Špičasti vrh nad Zadlogom. Raje smo se podali v okolici Planine, ki ponuja kraške in zgodovinske znamenitosti.
Pohod smo začeli pri Ravbarjevem stolpu ali Malem gradu, od katerega je ostal le okrogel stolp na skalnem grebenu. Spustili smo se v zatrepno dolino Planinske jame in obiskali vhodno dvorano, skozi katero priteka na površje reka Unica. Tu smo presenetili našo fotografinjo Sonjo in ji za bližnjo šestdesetletnico nazdravili s penino. Obisk Planinske jame ni bil naš glavni cilj in med vračanju k avtobusu smo obkrožili še Ravbarjev stolp.
Avtobus nas je zapeljal nekaj ovinkov proti Postojni do gozdne ceste, ki vodi proti Unški koliševki. Spotoma smo se ustavili na prepadnem robu nad skalno steno vhoda v Planinsko jamo in malo dalje nad robu druge zatrepne doline v bližini, doline Malenščice.
Skoraj noben od pohodnikov ni vedel, kaj se skriva za imenom Unška koliševka. Vojko, ki je ta dan prevzel strokovno vodenje, nas je suvereno pripeljal do vhoda v podzemlje, vendar ne kraške jame, ampak italijanske podzemne utrdbe. Prižgali smo baterije in se v koloni po eden podali po ozkem hodniku, ki nas je kmalu pripeljal do stranskega izhoda na robu udornice Unške koliševke.
Vrnili smo se v temo in nadaljevali s spoznavanjem zapletenega sistema hodnikov, stranskih niš za municijo in opremo, zasilnih izhodov in mitraljeških gnezd podzemne utrdbe. Zgradila jo je italijanska vojska v tridesetih letih prejšnjega stoletja in je bila del obrambnega Alpskega zidu, ki naj bi varoval Italijo pred napadom stare Jugoslavije!
Največje presenečenje je bil stranski rov, ki se je končal z odprtino sredi prepadne stene udornice. Tu se nam je odprl pogled na celo Unško koliševko, 200 metrov široko in 120 metrov globoko kraško udornico. Zanjo je značilen temperaturni obrat, zato v njej pozno v pomlad obleži sneg. V koliševki je pestro rastlinstvo, ki sledi toplotnemu obratu in raznolikim razmeram pobočij, melišč in prepadnih sten. Razmere zelo ustrezajo tisi, zavarovani vrsti iglavca, ki je tu zastopana z izjemno številnimi in starimi primerki.
Polni vtisov smo se začeli vračati priti Planini. Zapustili smo gozdno cesto in se po gozdu, polnem šmarnic spustili po robu doline Malenščice do Malnov. Tu smo lahko občudovali številne izvire Malenščice in se čudili, do koder lahko seže voda ob poplavah. Še krajši sprehod ob robu Planinskega polja in že smo bili v Planini, kjer so padle prve kaplje napovedanega dežja.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik in Tatjana Rodošek