torek, 13.10.2009

Maribor, mesto pod Pohorjem, nas je že dolgo mikal, da bi si ga ogledali, vendar se nam je izmikal kar nekaj časa. Letošnja izredno lepa jesen  pa je SVIZCEM, upokojenim delavcem vzgoje in izobraževanja iz občin Vrhnika, Logatec,  Borovnica, Brezovica in Polhov Gradec, ki smo povezani v sekcijo pri DU Vrhnika, nudila posebne užitke v raziskovanju Maribora in Pohorja.

S pomočjo agencije Benoturs in vodiča Toneta smo prečesali staro mestno jedro, si ogledali stolnico in seveda Lent z najznamenitejšo trto in ob tem ugotavljali, da bi morali za Maribor imeti cel dan. Toda že smo se ozirali na mogočen zelen klobuk, na največji strnjeni gozdni kompleks daleč naokoli, na pljuča Maribora, na turistično središče, na Pohorje.
Želeli smo videti štajersko prestolnico tudi s ptičje perspektive, zato smo se odpeljali na  z zlatom posuto Pohorje (jesensko obarvani listavci) do Bolfenka.

»Kakšen pogled na Maribor in okolico! Kakšen zrak in prijetno sonce!«
Želeli smo si ogledati muzejček, a nas je presenetilo obvestilo, da je do nadaljnjega zaprt. Ne preveč prijazno do turistov!

Zato smo se kmalu odpeljali do Osankarice po ovinkasti in luknjasti cesti, ki je marsikateremu potniku v avtobusu dvigala pritisk zaradi pogledov v temačne globače, po katerih hitijo pohorske vode zaradi nepropustnih kamnin proti dolini. Ogledali smo si  spomenik borcem Pohorskega bataljona Pri treh žebljih, kjer je takoj po novem letu 1943 v hudi bitki z več desetkratno premočno nemško vojsko izgubil zadnji boj Pohorski bataljon do zadnjega borca z legendarnim »pohorskim kraljem« Šarhom in  njegovimi otroki vred.

Borcem v spomin smo se poklonili s partizansko pesmijo, a smo prizorišče zapuščali nemo, vsak s svojimi mislimi: »Zakaj, zakaj? Kaj takega se ne sme zgoditi nikoli več!«

Šele, ko smo se spuščali proti vasici Tinje, smo postajali vedno bolj živahni v pričakovanju poznega kosila, ki se je še kako prileglo.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Ivan Kalič