ponedeljek, 24.5.2010
Čeprav pohodniška skupina Svizci združuje upokojene delavce vzgoje in izobraževanja iz 5 občin na robu Notranjske, skoraj nihče še ni slišal za Kršičevec, goro v središču te pokrajine.
Prizadevnim prebivalcem Jurišča, vasice v njegovem vznožju, se lahko zahvalimo, da smo spoznali ta odmaknjeni del Notranjske na obrobju snežniških gozdov. Obiskovalce vabijo z informativnimi tablami, dobro urejeno potjo na vrh in vabljivo ponudbo domače hrane.
Pot iz Jurišča na Kršičevec vodi najprej skozi vas, kjer je vredna ogleda 105 let stara Borčeva rešelika, drevo iz družine rožnic in spomenik, ki opominja na tragične dogodke v vasi in njene v vojnah preminule prebivalce. Za vasjo se odpre svet pašnikov in senožeti, preko katerih smo se zložno pričeli vzpenjati. Ob poti smo opazovali na ograjenih pašnikih črede ovc in koz, ki so se pasle v navzočnosti kraškega ovčarja, ki ga je naša prisotnost močno vznemirila. Je pač opravljal svojo »službo«.
Maj je verjetno najbolj primeren mesec za obisk Kršičevca, kajti toliko šmarnic, kot jih cveti na njegovih južnih pobočjih, vidimo le redko kje. Lahko bi ga imenovali Šmarnični Kršičevec. Na travnikih je bilo ponekod vse belo bedenic, narcis, značilnih za kraško–istrske gore. Gorski kosmatinec je v glavnem že odcvetel, živorumeni avstrijski gadnjak pa ne.
Na gozdnih jasah se je pripravljal k cvetenju zlati koren, ravno tako potonike. V gozdu smo se ustavili tudi pri lipi zraščenki, ki ima 14 stebel.
Med opazovanjem cvetja in klepetom smo dosegli travnat svet, od koder se nam je oprl pogled proti jugu. Preko pasov samega kamenja, ki dajejo gori ime, smo doseglo široko razgledno sleme, ki nas je pripeljalo na vrh. Tam pa nismo dolgo zdržali, močan severovzhodnik nas je pregnal v zaveterje kamnite piramide, kjer smo se slikali, potem pa se pričeli vračati. Razgleda ni bilo veliko, za hip se je iz oblakov pokazal Snežnik, le bližnja okolica Pivške kotline je bila pod nami kot na dlani.
Zadovoljni, ker smo spoznali malo znan kotiček Slovenije, smo zaključili naš pohod na turistični kmetiji Cunar, kjer so nas prijazno postregli z njoki in golažem.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Ivan Kalič