nedelja, 25.4.2010
Marsikdo je že težko čakal na prvi svizovski izlet v letu 2010. Program je bil vabljiv, saj je napovedoval ogled Bazovice, Rižarne na robu Trsta, deželnega parka Delta Soče, Sredpolja in še kaj.
Najprej smo obnovili zgodovinsko znanje o obdobju po prvi sv. vojni in si ogledali spomenik bazoviškim žrtvam. Spomenik stoji na robu vasi Bazovica v delu Tržaškega krasa. Tu so bili zaradi protifašističnega delovanja leta 1930 ustreljeni štirje slovenski domoljubi.
Na fašizem in nacizem ter poudarjanje rasnih različnosti in iztrebljanje nižjih ras spominja in opominja Mestni muzej Rižarna Sv. Sobote, ki je odprt od leta 1975 na obrobju Trsta. Preko reprodukcij , številnih pričevanj in maloštevilnih dokumentov prikazuje zgodovino Rižarne, nekdanje luščilnice riža, spremenjene v koncentracijsko taborišče po letu 1943.
Na pol uničena stavba, kakršno so zapustili nacisti na begu, je še danes popolna »beda«, ki je postala simbol in se spremenila v spomenik kot opomin in spomin na tisoče nedolžnih, ki so bili razčlovečeni vsega človeškega dostojanstva. Praznina, gole stene, ki še danes ječijo, sivina, mračnost in zatohlost kot da še vedno duhamo dim po ožganih telesih, se človeka še bolj dotaknejo, ga globoko presunejo…Človek, postoj in nauči se kaj iz zgodovine!
Na poti proti Deželnemu parku Delta Soče smo veliko zvedeli o tržaški luki in se ozrli na izvire reke Timav. Pravi balzam za dušo in oči pa je obsežen park, ki se razprostira na 2340 ha zemljišč ob zadnjih 15 km toka reke Soče. Tu sicer Soča ni več »bistra hči planin«, vendar njeno smaragdno zeleno barvo še čutiš.
Na lagunskem otoku Isola della Cona so nekaj hektarov njiv opustili in jih prepustili naravi. Tako lahko opazujemo rastje, ki se izmenjuje od obrežnega gozda na prodiščih, sladkovodna močvirja, ločje in slana mokrišča. V tem okolju živi preko 300 vrst ptic, selivk in stalnih prebivalk. Opazovali smo jih iz posebnih lesenih prež za opazovanje, da smo jih čim manj motili. Prosto se pasejo tudi divji komoroški konji.
Ves čas sprehoda, ki je trajal kako uro in pol, nas je spremljalo regljanje številnih žab, tudi želve sklednice so radovedno kukale iz vode, pa kače… seveda smo se bolj ozirali za labodi, belimi čapljami, gosmi…lokalni vodič pa se je trudil povedati mnogo zanimivega.
Še obisk hriba Monte Sei Busi (Redipuglia), kjer stoji mogočen spomenik, posvečen več kot 100 000 padlim italijanskim vojakom v 1. sv. vojni, nam je ostal. Sonce je še prijetno grelo, ko smo se povzpeli na vrh griča, od koder smo imeli celoten pogled na monumentalno vojno pokopališče III. armade z glavno grobnico Duca D Aoste, komandanta te armade . V 22 stopnicah-grobnicah počivajo identificirani in neidentificirani vojaki. Na nasprotnem hribu Sant Elia pa je Spominski park.
Spominski park in kostnica pošiljata človeštvu sporočilo o NESMISELNOSTI VOJN nasploh! Bogatejši za mnoga vedenja in zgodovinska dejstva smo se ob prijetnem kramljanju na avtobusu vrnili domov, a že v pričakovanju naslednjega izleta v Avstrijo.
Zapis: Elica Brelih
Slike Ivan Kalic