petek, 22.1.2010

Primorska in visokogorje so se 19. januarja kopali s soncu, Ljubljansko kotlino pa je prekrivala debela oblačna plast. Med vožnjo proti Podpeči  smo pohodniki skupine Sončki z Vrhnike upali, da megla ne sega prav visoko, saj je bilo drevje in grmovje na Barju debelo obloženo z ivjem.
Izstopili smo v vasi Jezero pri Podpeči in se usmerili na markirano pot, ki pelje preko Planince na Krim. Gaz v snegu je bila poledenela, zato so pohodne dereze kmalu romale iz nahrbtnikov na gojzarje, da je bil naš korak varnejši.

Področje pod Planinco je apnenčast kraški svet in ob poti ležita dve kraški jami. Kmalu po začetku hoje smo si ogledali z varnega roba kotlasto jamo Ledenico, pod Planinco pa smo se ustavili pri veliko večji Ledeni jami. Njen 200 metrski rov je z vhodom obrnjen proti severu in ker leži jama v globoki udornici, se v njej daleč v pomlad zadržujeta led in sneg.

Kratek vzpon skozi zasnežen gozd nas je privedel do zaselka Planinca, kjer je le še ena naseljena hiša. Ruševine v bližini pričajo, da je bilo na tej krčevini pod Krimom včasih več življenja. Pred 2. svetovno vojno je tu kmetovalo  sedem družin, leta 1942 pa so Italijani vasico požgali. Pogorela je tudi cerkvica Sv. Tomaža iz 12. stoletja, ki je danes lepo obnovljena.

Na Planinci smo dosegli najvišjo točko našega vzpona in tudi mejo meglenega pokrova. Nad nami se je že kazalo modro nebo in sonce nas je ščemelo v oči.

Vendar smo se morali od sonca kmalu posloviti, kajti pot proti Preserju se je spuščala navzdol in okoli nas je bilo spet vse belo in v ivju.  Čeprav smo vedeli, da z razgledom ne bo nič, smo se vseeno odpravili še do cerkvice Sv. Ane nad Podpečjo, od koder je v jasnem vremenu izreden pogled na Ljubljansko barje in okolico.

Megla je bila tako gosta, da smo cerkev zagledali šele iz neposredne bližine. Tudi to je bilo svojevrstno doživetje. Zaradi brezupne megle smo se odpovedali obisku Sv. Jožefa nad Preserjem in Žalostni gori in v Preserju vstopili na avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik