ponedeljek, 19.10.2009

Kljub vremenski napovedi, da bo na SV Slovenije pihal močan severni veter iz ponedeljka na torek in še v torek 13. oktobra 2009, smo si Zimzelečki rekli: »Korajža velja!« in se odpeljali do Mariborske koče na  Hočkem  Pohorju.

Pohorje je sicer kar 50 km dolga z gozdom porasla planota, sredogorje, na desnem bregu reke Drave med Dravogradom in Mariborom in med Slovenj Gradcem in Slovensko Bistrico. To so pljuča Maribora, ponos Mariborčanov in turistična zanimivost v vseh letnih časih za pohodnike, nabiralce gozdnih sadežev, seveda pa najbolj za smučarje.

Na parkirišču smo se dobro oblekli, nihče ni bil brez rokavic, in se podali v avanturo z vetrom proti Bolfenku. Pot je sprehajalna in kmalu smo se znašli na čistini, kjer smo okusili severnik, a smo kljub temu stali ob bukvah in se polnili z energijami, ki so tam. Sproti smo se seznanili z zgodovino cerkve sv. Bolfenka, a noter nismo mogli pokukati, ker piše, da je do nadaljnjega zaprto.

Opazovali smo, kako hitijo z gradnjo nove sedežnice, še bolj pa strmeli proti Mariboru in Kobanskemu ter v Avstrijo, kamor se je zelo lepo videlo.  Prejšnji dan je namreč dež spral vso nesnago, da je bila vidljivost izjemna.

Od Bolfenka smo se napotili mimo stolpa do križišča Pri bukvi in od tam do Areha in Ruške koče.  Marsikdo je še pričakoval kje v kakem skritem kotičku  jurčke, a le redke golobice so se še videle. Očitno sta suša in mraz naredila svoje. Le rdečih mušnic je bilo veliko. Kako so lepe, le da jih nekateri ne morejo pustiti rasti.

Dež, ki je močil prejšnji dan, je napolnil jame in že po tem smo vedeli, da Pohorje sestavljajo nepropustne kamnine.  Spomnili smo se na vrhniški klanec, ki je bil tlakovan z granodioritnimi pohorskimi kockami, ki jih še danes sekajo v Cezlaku.

Spet nas je na čistinah napihalo, toda nikogar ni zeblo. V koči so nas prijazno sprejeli in hitro postregli z dobro gobovo juho in še boljšimi žganci z ocvirki. Pohujšljivo dobro in prileglo se je! Na poti smo veliko zvedeli o samotnih kmetijah na celkih, o planjah, ki so umetnega izvora, o pohorskih barjih, o velikih mravljiščih, o mnogih samotnih najdebelejših lipah, kostanjih, tisah, cemprinih…

Marsikdo je v mladosti skoraj pretekel Pohorje, a ga ni znal uživati kot zdaj, zato se nam je še toliko bolj zapisal v spomin kot biser, ki je žarel v vsej svoji jesenski preobleki.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk, Vlado Nikolić