»V torek bo lepše na vzhodu in severu vzhodu države, na zahodu pogoste plohe,« se je glasila vremenska napoved za torek, 13. maja. Torej na vzhod, na Donačko goro. Pot je do izhodišča kar dolga, zato je ta ostanek Karavank poznalo zelo malo naših pohodnikov.

Ko smo se pripeljali v Rogaško slatino, se gora prvič prikaže kot rog ali kot slovenski Matterhorn.

»To bo pa hudo, glej, kako je strmo!« se je šušljalo po avtobusu. »Zgleda kot Svinjak iz Bovca!« so se šalili drugi. Že ko smo se pripeljali v Rogatec, je bil pogled na goro čisto drugačen. Prijaznejši, trije porasli vrhovi, »štajerski Triglav«. Prejšnjič na »dolenjskem Triglavu«, zdaj na »štajerskem«, kdaj na »gorenjskem«? Ko smo prispeli do Rudijevega doma pod Donačko goro, pa ni bilo več skrbi.

Zakaj pa Donačka ali Rogaška gora? Po cerkvi sv. Donata, ki je zaščitnik pred strelo, je dobila gora ime. Nekoč je bila cerkev čisto na vrhu, a jo je uničila strela, zaščitnik je ni dovolj dobro čuval. Legenda pravi, da so se zvonovi kotalili po požaru po vzhodnem grebenu navzdol in se ustavili na okoli  511 m , kjer je cerkev zdaj.

Greben Donačke gore je zgrajen iz litotamnijskih apnencev in kremenovih peščenjakov. Visoki skladi kamnin štrlijo ponekod kot kipi v nebo. Z vzhodne strani se na goro vzpenjamo tudi po zahtevni s klini zavarovani poti! Kljub nizki višini, le 882 m!

Posebnost Donačke gore je izredna pestrost rastlinstva. Posebna znamenitost pa je 27 ha velik naravni rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Pragozd dvestoletnih bukev se začenja na višini od 650 m  in sega vse do vrha. Pragozdovi so naša naravna dediščina, ki ima znanstveno in kulturno vrednost.

Po njegovem zahodnem delu vodi od Rudijevega planinskega doma  lepo urejena in najzanimivejša planinska pot sicer strmo navzgor, vendar v številnih vijugah. To je prva označena planinska pot  v Sloveniji, saj jo je že leta 1853 nadelal in označil dr. Ernest Froellich za potrebe zdraviliških gostov. Povsem ohranjenega in nepreoblikovanega je le 5 ha takega gozda.

Donačka gora slovi po nekaterih rastlinah, ki jih drugje ni. Tak je tudi Juvanov netresk, ki je bil opisan leta 1971. Najdejo ga najdrznejši, saj raste le na skoraj neprehodnih navpičnih skalnih stenah.
Vršni del gore je ozek greben, kjer uspeva le nizko rastje, saj imajo tu vetrovi mlade.

Z vrha gore je lep razgled na Dravsko polje, Haloze, Boč in Posotelje.
Tudi mi smo bili nagrajeni z razgledi, posebno proti Boču.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Joža Miklavčič