sobota, 27.2.2010
Zimzelenčki iskali na morju lepše vreme, imeli pa…
Kaj pravite prerokovalci vremena za nazaj? Seveda meglo, rosenje, dež, razmočen teren, blato… Niste se zmotili! Toda tudi ta torek, 23. februarja je bil za nas prav prijeten, saj smo veliko zvedeli o slovenski obali, o sredozemskem rastlinju kot sta mirta in jagodičnica in o kamninah med potjo. Kar pozabili smo, da nas ves čas pere!
V Simonovem zalivu nas je pričakala pohodnica Vandrovka in Svizovka Vika, ki je tam počitnikovala, se nam pridružila in nam pomagala odkrivati manj spolzke in manj blatne poti na naši poti.
V Simonovem zalivu je bilo v rimskem času pristanišče Haliaetum ( v morju je še viden del nekdanjega pomola). Prvotno naselje je bilo uničeno, prebivalci pa so se preselili na otok, kjer so postavili Izolo. Danes je Izola spojena s kopnim.
Povzpeli smo se na vzpetino, od koder je lep razgled na Izolo, Tržaški zaliv in mogočni Strunjanski klif, najvišjo flišno steno ob jadranski obali. Prepadna, 80 m visoka stena je eden redkih še dokaj naravnih delov slovenske obale in zato pomemben raziskovalni teren. Med najlepše dele tega dela sodi Mesečev zaliv, ki je v času cvetenja žuke ali brnistre ves rumen in dišeč.
Ob vzpenjanju smo dodobra začutili tisti mehki, slaničavi in topel zrak, ki prija, lajša in odpira… Naša pohodnica Nada je lahko celo zavriskala.
Ves čas so nas spremljali oljčni nasadi, terasasto urejeni in naš malo »mlajši« pohodnik Andrej nas je poučil, kdaj in kako je treba oljke obrezovati, da do vsake vejice pride sonce. Povedal nam je tudi, da obstajajo že stroji za obiranje oljk, sicer pa še mnogi to v oktobru in novembru počno še vedno ročno.
Opazili smo tudi prve cvetoče mimoze. Kar prehitro smo se spustili v Strunjan, naselje ob Strunjanskem zalivu in na prisojnih pobočjih vzpetin, ki se dvigajo tja do 190 m višine. V laguni Strunjanskega zaliva so manjše soline, preko katerih smo se po zelo blatni poti napotili, da bi od bliže spoznali solna polja. Nekaj smo zvedeli tudi o solni žetvi. Ker je bilo treba hoditi z dežniki, se je Sonja že zjutraj odločila, da bo teorijo »odpredavala« kar v avtobusu, čeprav je na terenu dodala še kaj zanimivega.
Zelo poseben je bil zadnji del poti, saj smo uporabili traso nekdanje ozkotirne železnice, ki je povezovala Poreč in Trst, skozi predor v Portorož. Nekateri so to progo imenovali Istranka, drugi pa jo poznajo pod imenom parenzana. Nekaterim se je kar nekam mudilo iz mračnega podzemlja, zato so pospešili korak, da se je kar kadilo pod nogami, ali pa je že močno dišalo po portoroški kavici.
Tekst: E. Brelih
Foto: Joža Miklavčič