torek, 16.3.2010

Skupina Zimzelenčki je 9. marca na Vačah doživela pa pravi zimski metež, a vendarle je bilo doživetje nepozabno lepo. Spet smo posvetili veliko pozornosti daljni preteklosti, saj smo prehodili Arheološko pot Vače.

Vače sicer sodijo med najbogatejša slovenska in vzhodnoalpska prazgodovinska najdišča prav zaradi arheoloških ostalin. Najprej smo se zagledali v del razgaljene nekdanje morske obale, ki je polna fosilnih ostankov. Pravijo, da je to najlepši odkriti primerek iz časov okoli 11 milijonov let, ko je to območje pokrivalo morje.

Gazili smo po 10 centimetrov celca, v obraz je neslo sneg, da si komaj kaj videl, veter je pel svojo mrzlo, a znano pišno pesem, toda mi smo gazili do vasice Klenik, kjer stoji povečana kopija bronastega vedra – Vaške situle, stare okoli 2700 let. Takih, tako bogato okrašenih, je na svetu najdenih manj kot 10, torej ponos Slovenije. Tu se je pričela učna ura o prazgodovinskih  gradiščih.

Pod hribom Slemšek smo si ogledali teren, kjer so izkopavali različni  ljubitelji in »ljubitelji« starin, strokovno in manj strokovno, bolj za zaslužek. Načrtno in strokovno pa so raziskovali vojvodinja Meklenburška, učitelj Peruzzi, dr. W. Schmidt, Ernest Windischgraetz in še nekateri drugi, ki so tudi zapisovali in skicirali najdene predmete. Tako je bilo raziskanih preko 2000 žarnih in skeletnih grobov, v katerih je bilo mnogo raznovrstnih pridatkov.

Pot je lepo opremljena z informacijskimi tablami, da lahko mnogo reči izveš na kraju samem. Že skoraj čisto zameteni, kot pravi premikajoči snežaki smo se vračali na Vače, bogatejši za nova vedenja in spoznanja o naši zgodovini in o naših davnih prednikih, ki so topili železovo rudo, gojili živino in veliko trgovali daleč naokoli.

Otresli smo sneg, se smejali drug drugemu, kako smo rdeči v obraze, a vztrajni, sedli na avtobus in čakali na opojno dišečo »skodelico kave«. Tudi to pot nas je obiskala sreča.

Tekst: E. Brelih
Foto:  J. Miklavčič