četrtek, 15.4.2010
Muhasti april nas enkrat razvaja s pretoplimi dnevi, nato nas zaliva in pere vsakih pet minut. Tudi to je treba razumeti in se za pohod pravilno odločiti. Ker smo Zimzelenčki imeli to »srečo«, da smo bili na vrsti za »zalivanje in pranje«, smo se elegantno odločili, da spet pokukamo v pozemski svet in se naučimo kaj novega.
Na vrsto je prišla Kostanjeviška jama pri Kostanjevici na Krki. To je del dolenjskega krasa pod Gorjanci. Dober kilometer od Kostanjevice, ki je najmanjše slovensko mesto, eno najbolj romantičnih, ker leži na umetnem otoku na Krki in pomembno kulturno središče zaradi Lamutove, Gorjupove in Jakčeve galerije ter Forma Vive, je bila v izvirni dolini potoka Studene, v kraju Globočice, odkrita Kostanjeviška jama.
Povezana je s kraškim svetom na pobočjih Gorjancev v zaledju Kostanjevice na Krki in je eden najbolj vzhodno ležečih otokov dolenjskega krasa. Podzemna rečica Studena je izdolbla enega najdaljših in največjih dolenjskih jamskih sistemov. Jama je nastala v močno prelomljenih karbonatnih kamninah, ki so jih povzročili dinamični tektonski procesi ob vznožju Gorjancev.
Jama je bila odkrita leta 1937 po neurju, ko je izbruh vode opozoril na jamski vhod nad izvirom Studene. Še dobro, da je bila jama, do leta 1952 še nezaščitena, tako težko prehodna, saj je kmalu po vhodu 16 m brezno in nato še jezero, ki je onemogočalo vstop lomilcem kapnikov. Vendar nam je vodič Brane pokazal mesta, kjer so bili kapniki odlomljeni.
V starem delu jame, ki je urejena za turistične obiske, je najlepša Kapniška dvorana, ki jo krasijo raznovrstne sigaste tvorbe: mogočni kapniški steber-stalagmat, stalaktiti in stalagmiti ter zavese. Z malo domišljije vidimo različne velikosti palčkov, sabljo, Kristusa, hlače, Lojzetovo nogo in mnogo živalskih podob. Precej kapnikov je razpokanih, kar je posledica tektonskega delovanja. Zelo lepo je vidna tudi tektonska prelomnica.
Zanimivost Kostanjeviške jame so netopirji podkovnjaki in sicer mali, veliki in južni. Prav z zanimanjem smo si ogledali kolonijo podkovnjakov, ki so si izbrali del stopnišča za svoje prezimovanje. Mnogo pa je posameznih, ki bingljajo otrpli s stropov med kapniki.
Na svoje oči smo se prepričali tudi, kaj pomeni prava črna tema, ko je vodič ugasnil luči. »Ne vem, ali bi sploh našel ven. Bolje bi bilo čakati na reševalce, sicer bi padel v kako brezno, » so se pogovarjali pohodniki med seboj.
Če smo tako blizu Krakovskega gozda, ki je zavarovan kot naravni rezervat z ohranjenimi pragozdnimi značilnostmi, pa je prav, da ga delček tudi spoznamo. Od drevesnih vrst tu prevladujeta hrast dob in gaber. Nekatera drevesa so stara več kot 300 let.
Šli smo pogledat in izmerit Cvelbarjev hrast velikan, ki je visok kar 27 m. Obseglo ga je kar 6 pohodnikov. Takih velikanov je še nekaj ob domačijah, prvo mesto pa zaseda Nujčev hrast na dvorišču domačije Baloh v vasi Gregovci, ki je star preko 300 let.
Veliko novih vedenj in spoznanj nam je ponudil ta kisli, mrzli in muhasti aprilski torek!
Zapis: Elica Brelih
Foto: Joža Miklavčič