sreda, 11.11.2009

Kar 44 Zimzelenčkov je že v petek trepetalo, ali bo v torek, 10. novembra 2009 ugodno vreme za pohod. Ker je bila Primorska lepša, smo se zapeljali do Črnega Kala in se nato spustili skoraj do višine morja (32 m n. v.) v kraško vasico OSP.

Nenavadno ime, kajne? Toda, če vemo, da je vasica nastala na osipih, ki so se zdirali tisočletja iz udora kraškega roba na flišno obmorsko dolino, nam je takoj jasno, zakaj tako ime. Osp leži v rodovitni flišni dolini, ki se širi proti Trstu. Dolina ima za  ozadje mogočen skalni zaslon, naravno steno, imenovano Griža. Vrtoglavim stenam se velja približati ob rečici Osapska reka do jame Grad ali Osapske jame.

Ostanki zidov pri jami pričajo, da je bila jama v času turških vpadov utrjena, da je varovala ljudi pred Turki. Danes je bila jama pod spodmolom pravo jezero, iz katerega je bučno hrumela zeleno penasta voda. Na stropu visijo kapniki, ki potrjujejo, da je bila nekoč jama s stropom, dokler se ni preklala in osula. Kako majhnega in nemočnega se človek počuti ob taki mogočni steni, ob šumeči butajoči vodi pod previsom!

V nedostopnih stenah gnezdi mnogo vrst ptic, v posebej zato določenih delih stene pa se preizkušajo plezalci, ki so videti kot pajki, ki za vsako ceno želijo navzgor čez celo Mišjo steno. Škoda, da je kar nekaj hiš istrsko-kraškega stavbarstva zapuščenih in žalostno propada.

Po flišnih tleh smo se napotili naprej proti našemu glavnemu cilju, vzpetini Tinjanski hrib (374 mn. v.), ki je zadnji razgledni hrib na slovenski planinski poti, na katerem leži gručasta vasica Tinjan. Kjer je danes naselje, je bilo nekoč prazgodovinsko naselje, iz 2. stoletja n. š. je kipec Merkurja, zavetnika trgovcev, v srednjem veku je bil obrambna postojanka, pomembna obrambna točka pa je bil tudi leta 1948.
Prav na vrhu stoji cerkev sv. Mihaela, ob njej zelo stara lipa in oddajnik, po katerem se Tinjanski hrib že od daleč prepozna.

Prevzeti nad razgledi proti Učki, Kojniku, Slavniku, Trstu, Trnovskemu gozdu, Slovenskemu morju… smo se spuščali proti dolini v Rižano. Ves čas nam je pogled zastajal na širokih sivih črtah v naravi, ki kazijo mehkobo rdečega ruja, zlatega hrasta puhovca  in zelenega črnega bora.
Zahvalili smo se kolegici Sonji za vodenje in veselili  dišeče kavice v Rižani.

Tekst: Elica Brelih
Foto: Vlado Nikolić