torek, 13.10.2009

Vremenarji so napovedovali oblačen dan, nam pa se je prvi torek v oktobru že zjutraj smejalo sonce. Odkar smo si nadeli ime Sončki, imamo res srečo z vremenom!

Ker ne maramo hoditi po asfaltu, smo prosili šoferja, da nas je zapeljal do vasice Tomaž nad Praprotnim. Za začetek smo se sprehodili do cerkvice Sv. Tomaža, od koder so se nam odpirali pogledi proti goram nad Selško Soro, na pobočja nad dolino Luše in samotne kmetije. Potem smo se zagrizli v breg in kmalu je ostala za nami kmetija Zalubnikar, katere stanovanjska hiša se ponaša s prizidanim stolpičem.

Kmalu smo stali na razvodnem sedlu med Poljansko in Selško Soro in se usmerili na pobočja Lubnika. Ob desetih smo bili že pri planinski koči, kjer smo si privoščili urico sproščenega uživanja na toplem soncu.
Pri spustu v dolino smo se pustili premotiti vabljivim kostanjem, pa štorovkam in sirovkam, tako da smo bili kot pravi Gorenjci, ki nikoli ne pridejo prazni domov.

Med spustom proti Škofji Loki smo naredili ovinek in obiskali ruševine Starega gradu, ki že s stoletja kljubujejo na strmi vzpetini.  Pred vzponom na pobočje Kranclja, tik nad Škofjo Loko, smo se ustavili še pri Migutovem breznu. Vhod v brezno zija sredi travnika in zaradi režaste oblike je poznam tudi pod imenom Žabja usta. Lubnik ima pestro geološko zgradbo in kjer ga gradi apnenec, je kar nekaj jam in brezen.

Naša planinska pot se je zaključila s spustom ob grajskem obzidju med stare srednjeveške ulice Škofje Loke.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak