torek, 21.5.2013

V torek, 14. maja 2013, smo imeli novinci Barjani drugi pohod v višino, po Poti po robu nad Vipavsko dolino od Cola do Otlice.

Na Kolku, najvišji točki naše pot, smo se ovekovečili za spomin.

Na desni strani so se širili gozdovi Trnovskega gozda

Zbrali smo se v bleščečem sončnem vremenu ob sedmih in avtobus nas je v slabi uri vožnje po nekdanji najkrajši cesti z Barja do goriških trgovin pripeljal na izhodišče našega izleta nad Colom. Pot se začne z nekaj vzpona, nato pa teče malo navzdol in malo navzgor vzdolž ostrega roba, kjer se okrajek Trnovskega gozda, planota Gora, lomi v ponekod navpični steni nekaj sto metrov navzdol v Vipavsko dolino. Na kakšnih osmih stotakih nad morjem smo hodili skozi prav spodobno goste borove in bukove gozdove, poškropljene še z brezo, gabrom in kaj vem čem še, po bujnih travnikih, mimo spihanih osamljenih borov, pa tudi po škrbastem kamnitem makadamu. Precejšen del poti so nas spremljali električni pastirji, srečali pa smo tudi nekaj njihovih varovank.

Na levi so se razprostirali travniki, preko katerih smo prispeli na rob planote.

Skalnat rob planote se strmo spušča v Vipavsko dolino, hoja po robu pa je pravi užitek.

V globini na levo pod nami smo imeli razprostrto specialko osrednje Vipavske doline, od Vipave na začetku poti do Ajdovščine kasneje in Lokavca na koncu. Pogled pa je nesel najdlje do oddajnika na nanoški Pleši na vzhodu do Gorice na zahodu, proti jugu pa čez Brje in Kras do morja. Tudi zračnega prometa je bilo ravno za vzorec: vzgonski veter iz doline so poleg ptičev lovili še eno jadralno letalo, pa en jadralni padalec in en zmajar.

Najbolj opazna roža ta dan je bil s svojo rumeno barvo gozdni šebenik.

Malico in počitek smo si privoščili na kraju z razkošnim razgledom.

Tudi čisto okoli sebe smo imeli vse polno zanimivosti, vsaj za nežnejšo polovico skupine – srednje gorski botanični vrt na stiku predalpskega, dinarskega in sredozemskega območja. Tršica Sonja je znala povedati celo rajdo knjižnih in ljudskih imen za vsakovrstne rožice in grme in punce so se na vsakih sto metrov glasno navduševale. Fantje pa smo bili modro tiho, ker nič od tega šavja ni bilo za pojest. Tako smo se morali za to plat zanesti na svoje nahrbtnike.

Jugozahodnik je močno pihal skozi kamnito okno, da nismo dolgo zdržali na prepihu.

Proti koncu poti smo si ogledali še dve zanimivosti, Otliško okno in vrtačo s kamnitim polžem ter piramido. Za polža in piramido dan izleta ni bil delovni dan in nista sevala energije. Ampak se ni nihče prav glasno pritoževal, saj so nam obilo energije dali že hoja, pa razgledi, pa rožice – in seveda družba.

Besedilo: Uroš Aleksič
Fotografije: Andreja Mole, Sonja Zalar Bizjak