četrtek, 6.9.2012

V noči na prvi torek v septembru me je prebudil dež, ki je v nalivu ropotal po strešnih žlebovih. Tudi jutro ni bilo ravno obetavno za turo, ki smo jo nameravali opraviti s pohodno skupino Sončki. Planinski vodnici  sta zato spremenili plan in se odločili za Čemšeniško planino, kjer je bilo pričakovati dan z manj dežja.

Edini prostor v vasi oz. pod vasjo Čemšenik, kjer smo lahko varno izstopili iz avtobusa.

Ko smo se vozili proti Trojanam, je zunaj še rahlo rosilo. 35 udeležencev pohoda nas je izstopilo v vasi Čemšenik na 620 m nadmorske višine.  Deževalo ni več, le dolina in hribovja pod  nami so bila zastrta z  megleno zaveso. Ne glede na to smo se  veseli in  razpoloženi po označeni poti zagrizli  proti Čemšeniški planini.

Na jasi smo laže zadihali, pa še veter nas je hladil.

Steza se je izzivalno dvigovala navzgor skozi  mešani gozd smrek in bukev. Glede na nadmorsko višino, ki naj bi jo osvojili, sem to pot malo podcenjevala – a sem se uštela. Strmina ni in ni hotela pojenjati. V koloni smo se vztrajno pomikali navzgor. Pod krošnje ujeta vlaga in vročina prejšnjih dni je legala na nas  v obliki sparine, ki so jo nekateri občutil bolj drugi manj, glede na to, kako pridno je kdo hodil v  hribe med počitnicami. Meni je vsake toliko časa kapnilo od nosa.

Sončki ocenjujejo nove vetrovke PD Vrhnika na markacistki Pavli in vodnicah Sonji & Sonji.

Pot do najvišjega dela Čemšeniške planine, Črnega vrha, bo brez nahrbtnikov še lažja.

Počasi se je pot zravnala in kmalu smo pred seboj zagledali travnato področje obrobljeno s stasitimi debli visokih dreves in pod njimi lepo urejeni Planinski dom dr. Franca Goloba, ob njem pa lično zavetišče. Oskrbnica nas je postregla s toplim čajem, kavico in pivom,  jubilanti, ki jih je bilo med nami kar nekaj, pa so poskrbeli za posladek. Po postanku smo  pot nadaljevali po lepi stezi, ki poteka ob robu gozda in nato skozi gozd do najvišjega dela Čemšeniške planine, 1.206 m visokega Črnega vrha. Malo pod njim je majhna koča, postavljena na prostoru prvotne planinske postojanke  imenovane Tinetova koča (požgana je bila leta 1943). Uporabljajo jo radioamaterji. Po isti poti smo se vrnili do planinskega doma.

Takšne krmilnice s soljo na naših pohodih še nismo videli.

1.206 m visoki Črni vrh je označen s kamnito piramido.

Svišč svečnik je jesenski okras naših gozdov.

Planinski dom na Čemšeniški planini – prijazen odraslim in otrokom.

Medtem je sonce posijalo na planino, megla po dolinah in okoliških hribovjih se je razblinila, obrisi Zasavskega hribovja v daljavi so postajali razločnejši. Počasi smo oprtali nahrbtnike in se odpravili proti dolini. Opazovala sem lepa visoka drevesa. Bukve  s svojimi drobnimi listi so  po zadnjem dežju oživele v  pomladno zelenih barvah. Suša je naredila svoje tudi v gozdu, kjer je bilo opaziti šibko podrast in le sem pa tja je izpod listja kukala kakšna goba. Cvetja ni bilo dosti, le robove poti  je ponekod pokrival svišč svečnik.

Spuščali smo se po stezah mimo vrha Jelenov rog do Prvin in nato po asfaltni cesti, ki smo jo nekajkrat »krajšali« po bližnjicah do križišča pred vasjo Šentgotard, kjer nas je  čakal avtobus.

Lahko je biti fotomodel, če sediš !

V prijetnem kramljanju smo se v zgodnjih popoldanskih urah kar naenkrat  znašli  doma. Sezula sem čevlje in opazila, da mi je morje poleti  pomehkužilo stopala.  Pridelala sem dva lepa žulja.  Zvečer sem pogledala Srečotov zemljevid opravljene  poti  in prebrala statistiko. Prehodili smo malo več kot 11 km, vzpona je bilo tudi okoli 750 m, poprečna hitrost hoje  3,4 km/h  – ni bilo slabo za prvi pohod po dopustih.

Pa poglejmo, po kateri poti bomo šli proti domu.

Besedilo:  Marija Dolinar
Fotografije in komentar:  Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak