torek, 10.7.2012

Petega julija je bilo srečanje upokojencev na Pokljuki. DU Gorje je praznovalo 60. letnico svojega obstoja in je povabilo vsa društva, ki so bila lani na vseslovenskem srečanju upokojencev. Istočasno pa je praznoval tudi Ljubljanski Dnevnik svojo okroglo obletnico in tako povabil v goste Maphet show s Tofom, za glasbo so poskrbeli mladi Avseniki.

Tudi naše društvo DU Vrhnika se je odzvalo temu praznovanju. Zbralo se nas je 40 in smo se z avtobusom odpeljali proti Pokljuki. Vreme je bilo lepo poletno, kar prevroče v dolini in zato nam je klima na Pokljuki zelo prijala.

Dvaindvajset članov z vodnico Elico se je odločilo za pohod na Konjščico. Med temi pohodniki je bilo večina članov pohodniških skupin, zato smo se z veseljem podali na pot. Ostali člani so ostali na prizorišču praznovanja in uživali ob hrani, pijači  in druženju. Tudi govor predsednika Slovenije, dr. Danila Turka, je bil zanimiv, so povedali.

Pot proti planini Konjščica je bila lahka, rahlo se je vzpenjala, senca  mogočnih dreves nas je hladila, tako da nam ni bilo prevroče. Med potjo smo opazovali razno rastlinje s cvetlicami in nekatere smo videli prvič.
Planina Konjščica je na višini 1438 m. V osrednjem delu planine se nahaja nekaj pastirskih koč, ena izmed njih pa je preurejena v sirarno. Ko smo prišli do koče, smo se takoj posedli za lesenimi mizami in pastirji so nam  postregli s slastnim kislim mlekom, s kavico in tudi naravno zeliščno žganje so nam ponudili, tako da smo si »privezali« dušo. Vse okoli nas so se pasle krave in mulile travo, za nas se niso kaj dosti zmenile, saj so navajene obiskovalcev.

Po travniku med mnogimi ostalimi cvetlicami rastejo tudi črne murke, o katerih prepeva tudi lepa slovenska pesem »Tam, kjer murke cveto…«. Nad planino se dvigajo visoki alpski vrhovi. Ta pristnost narave človeka očara in vsega prevzame. Toda morali smo se držati dogovora in zapustiti to naravno idilo.  Poiskali smo stezico nad planino in se priključili na pot, ki z Rudnega polja vodi proti Vodnikovi koči  do Planike in na Triglav. Tu smo srečali  tudi nekaj planincev, ki so bili namenjeni na Triglav.

Kar prehitro so minile tri ure in že smo se znašli na Pokljuki, si še malo ogledali prizorišče praznovanja, nato pa se odpeljali do pokljuške znamenitosti, barja Goreljek.  Največji sta sicer Šijec in Blejsko barje. Moram povedati, da večino članov ni vedelo za to barje kljub temu, da smo mnogi že velikokrat obiskali Pokljuko.

Barje Goreljek leži na obrobju Triglavskega narodnega parka in sodi med visoka barja.  To je zamočvirjeni del doline nekdanjih ledeniških odtokov, kjer raste šotni mah, nekatere mesojede rastline in ruševje. To okolje nudi življenjski prostor tudi mnogim živalim (kačji pastirji, kače, žabe, …). Tu je stalno območje stoječe vode z nekaj decimetrov ali metrov debelih plasti šote. Urejena je krožna učna pot, dolga približno en kilometer in ima pet informativnih tabel. Ta svet sodi med najbolj dragocena območja v Evropi.

Tudi mi smo si ogledali to učno pot in spoznavali zanimivo barje. Kar neverjetno je, da je tako veliko barje na tako visoki višini. Spoznavali pa smo še drugo stran Pokljuke proti Bohinju, sicer le iz avtobusa, a tudi to je bilo zanimivo. Za nameček se je še ohladilo in do Bleda nas je spremljal težko pričakovani dež, mi pa smo urejali vtise nepozabnega dne.

Zapisala in foto: Šurca Fani