torek, 20.9.2011
Prvi jesenski pohod na planino Korošico iz Šentanske doline smo načrtovali za čas, ko je planina še živa, kajti težko se je odreči dobremu kislemu mleku in žgancem.
To je s soncem obsijana planina za grebenom Košute. Pot do nje je kar naporna, saj je treba premagati 650 m višinske razlike po slabem, strmem, gruščnatem kolovozu, ki se vzpenja pod ostenjem Zajmenovih peči. Toda pogovor med potjo, opazovanje divjih sten in gamsov na velikanskih meliščih pod skalnimi podori kar preusmerjajo misli in pot se zdi lažja.
Naenkrat se svet proti vzhodu odpre in pred nami se koplje v soncu Veliki vrh, začetek dolgega grebena Košute, nakazuje se Košutica in slutimo planino. Pri velikanskem balvanu obnovimo znanje o krušljivih Karavankah in številnih živih planinah. Še telička, ki se je pasla v bližini, nam je prisluhnila in nas zvedavo opazovala. »Torej smo blizu!« so se nekateri oddahnili, čeprav se je nakazoval še najhujši klanec pred ciljem.
Sonjinih »hitrohodcev« nismo več videli, kajti pohiteli so na Hajnževo sedlo.
»V šali pravimo delu Zimzelenčkov tudi »Brziči«, ki so se od glavnine kmalu ločili in pospešili korak ter kar mimo planine nadaljevala pot na Hajnževo sedlo (1701 m). Tu se nam je odprl pogled na ostenje Košute in v dolino Hajnževega grabna na njeni severni strani. Kar mikalo nas je, da bi nadaljevali pot na Košutico, vendar nas je na planini čakala glavnina Zimzelenčkov, da se skupaj vrnemo k avtobusu.
Pri vračanju nas je na poti »čakal« gad, ki je ves prestrašen sikal in se skušal skriti pred nami, vsiljivci v njegovem svetu.
Na planini Korošica smo se pridružili ostalim Zimzelenčkom in si privoščili zaslužen počitek in malico,« je opisala Sonja »hitrohodce«.
»Pa se je le prikazala!« lepa starinska koča Korošica na višini 1554 m sredi pašnikov. Močne mize in klopi so nas takoj zvabile k uživanju razgledov in dobrot, ki jih planina nudi. V soncu se je bleščala Košutica, Veliki vrh se je sramežljivo skrival za meglo, proti zahodu pa je vabila Begunjščica in Zelenica.
»Ne vem, ali so konji in krave tako mirni ali so se že toliko privadili ljudi, da nas niso imeli niti za mar,« smo se pogovarjali. Kar žal nam je bilo, da so se panonski svišči že čisto posušili. Iskali smo tudi brkate zvončice, a letos zaman. Ko smo se odžejali s kislim mlekom, so se naši vrnili in pripovedovali, kako se vidi v Avstrijo in kakšno presenečenje jih je čakalo na poti. Spet smo se razdelili in večina s Sonjo si je izbrala slikovito lovsko stezo, ki se zaključi pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča na Ljubelju.
Čakalo pa nas je še eno posebno, a prijetno presenečenje. Naša priljubljena in izkušena pohodnica Nada je praznovala svoj osemdeseti rojstni dan (prav ste prebrali in v sedmih letih naših pohajanj po hribih skoraj nikoli ni manjkala!) in najavila uradni zaključek druženja z nami.
Poklonili smo ji skromno darilce, ji obesili »zlato medaljo« za pogum, vztrajnost, hrabrost, za prijateljske nasvete in vso dobro voljo, ki jo je vedno trosila med nami. Še jo bomo vabili medse na lažje poti!
Zapis: E. Brelih, Sonja Zalar Bizjak
Foto: S. Zalar Bizjak, V. Nikolić