sreda, 25.4.2012

Četrtek, 19. april 2012, je bil dan, ko smo se zbrali pohodniki Svizci z Vrhnike, Brezovice, Loga, Borovnice in Logatca  in se podali na  »potep«  po naši lepi domovini. Naš cilj je bil Šilentabor pri Pivki. Toda vremenska napoved je imela zadnjo besedo pri samem poteku pohoda.

Na grebenu Šilentabora, kjer je v srednjem veku stal grad

Razgled na Košansko dolino in vas Narin

Nismo hodili toliko, kot sta Elica in Sonja načrtovali. Ker so se po nebu podili oblaki, ki so prinašali dež, smo se malo več peljali z avtobusom. Ampak na dež nismo bili prav nič jezni, saj je tole aprilsko deževje zelo potrebno za žejno naravo. Z avtobusom smo se odpeljali do vasice Šilentabor z nekaj hišami, pot do vrha pa smo nadaljevali peš. Sam Šilentabor je geološko zanimiv nariv – na eni strani ima položno, na drugo stran pa strmo, skalnato pobočje. Po položnih travnatih pobočjih pod grebenom se pasejo ovce, ponekod je tudi govedo.

Na grebenu nas je spremljal veter

Na vrhu, kjer je razgledišče, je nekoč stal mogočen grad, ki je imel pomembno vlogo v obrambi pred Turki. Ko so se Turki bližali tem krajem, so vaščani v kašče gradu prinesli vse potrebno za preživetje, pripeljali so tudi živino. V času kmečkih uporov so tlačani grad poškodovali. Tlačani so bili sicer premagani, toda grad je začel propadati. Najhitreje v 17. stoletju, ko so kmetje odnašali kamne, gradbeni material za svoje domove. Pot smo nadaljevali po grebenu, se ustavili pri škavnici  – plitvi okrogli vdolbini na apnenčastem površju, v kateri je bila voda.  Nekoliko nižje na pobočju stoji cerkev Sv. Martina iz 15. stoletja (1471), v njej so znamenite stare freske. Ker pa cerkev ni bila odprta, jih nismo videli.

Deževnica je napolnila škavnico

Pot po položnih pobočjih Šilentabora je res čudovita, saj se odpira krasen razgled po Pivški dolini in okoliških vzpetinah. Spremljalo nas je sonce, nato oblaki, ki so prinesli tudi malo dežja, pa spet malo sonca, … Razgibano vreme – tako kot je razgibana pokrajina, ki smo jo opazovali. Ustavili smo se na mestu, od koder se je ponudil pogled na vas Zagorje in na ostanke gradu Kalec. Lastnik tega gradu je bil Miroslav Vilhar, pesnik, dramatik, skladatelj, ki je veliko svojih pesmi  uglasbil. Pesmi  kot so Zagorski zvonovi in Po jezeru so celo ponarodele.

Med suho travo so se skrivali cvetovi navadnega kosmatinca

Razgledovali smo se po dolini Zgornje Pivke, znane po 17 presihajočih jezerih in  izviru reke Pivke pri Zagorju. V mislih smo sledili njenemu toku po  dnu zakrasele Zgornje Pivke, čez flišno Spodnjo Pivko do Postojnske jame. Z avtobusom smo se odpeljali do vznožja Primoža pri Pivki in peš nadaljevali pot po italijanski obrambni liniji rapalske meje. Utrdba ima 500 metrov podzemnih rovov, vidne so predvsem kupole. Zanimiva je kupola fotofonike, v kateri so zvok spreminjali v infrardeče žarke, ki so jih pošiljali do kupole na vrhu Šilentabora, kjer so jih spreminjali nazaj v zvočne signale. Ohranjen je tudi bojni blok – vendar je zunanji del podzemne utrdbe močno poškodovan.

Pogled na Zgornjo Pivko

Potem pa spet v avtobus. Ker smo se umikali dežju, smo se dogovorili za ogled Muzeja vojaške zgodovine v Pivki. Toda … točni smo bili samo mi, vodič po muzeju pa ne. Nekaj časa smo ga čakali, toda ni ga bilo, zato se je Sonja odločila, da si bomo ogledali samo tanke in podmornico, ki stojijo na dvorišču muzeja. Nad njeno odločitvijo smo bili vsi navdušeni. Zanimiva je podmornica, sicer bolj »žepna izdaja«, ampak služila je svojemu namenu. Ko smo se odpravljali proti avtobusu, se je končno prikazal vodič – s polurno zamudo. Zahvalili smo se mu za njegovo »zagnanost« in se odpeljali proti Narinu. Naše fante je verjetno zanimala tudi notranjost muzeja, punce pa smo bile popolnoma zadovoljne, da smo se odpeljali kosilu naproti.

Ostankov nesmiselnih vojn smo videli dovolj. V Narinu smo si zasluženo kosilo privoščili v kmečkem turizmu Pri Andrejevih. Zunaj je močno padal dež, mi pa smo na suhem tolažili lakoto in gasili žejo. Lepo smo zaključili prijeten dan.

Besedilo: Snježana Rojec
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak