četrtek, 11.10.2012

Turobno torkovo jutro s prvimi kapljicami nas ni odvrnilo, da ne bi poiskali del naše prelepe Slovenije, kjer je bila napoved spodbudnejša in že smo hiteli proti Primorski.

Naš vrli voznik Ivan nas je odložil v vasi Povir in avtobus prestavil v Vilenico, kjer naj bi se vkrcali in vrnili na svoje domove. Naj bi !!!
A lepo po vrsti, najprej smo se skozi vasico napotili v breg,  se za nekaj časa prepustili uničevanju asfalta, a kmalu skrenili na lepo gozdno pot, ki nam je že takoj na začetku ponudila prelep cvet jesenčka, ki običajno cveti konec maja ali v začetku junija, nekateri bi rekli, da se mu je skisalo, a prepričani smo, da je letošnje sušno poletje naredilo svoje in fant je dobesedno zaspal.

Nadalje smo sledili lepo označeni poti proti vrhu Starega tabora in se na razpotju odločili za lažjo pot, kmalu je sledila malica, ki je nam upokojencem nihče, z nobenim zakonom, ne more odvzeti.

Dobro podprti smo zagrizli še v zadnji breg in osvojili skalni vrh, kjer se srečuje več pristopnih poti, med drugimi tudi težja pot, ki se v zadnjih deset metrih na sam vrh povzpne v drzni plezariji, zavarovani z jeklenicami in stopi. In tu je imel svoj pravi alpinistični nastop naš Vlado. Sam vrh nam je, kljub oblačnemu vremenu, nudil čudovite razglede od Matajurja, Golakov, Črnih hribov, pobočja Nanosa, Javornikov, Vremščice, Slavnika in njegovih sosedov, pa vse do morja adrijanskega.
Naužili smo se teh ponujenih razgledov in sledil je spust proti Vilenici, kjer smo ob poti, tokrat le z očmi, nabirali velike dežnikarice, maslenke in celo en jurček se nam je ponudil. Zgradba zakraselega gozda se je neprestano menjala od hrastov do borovcev, vmes pa je gospodaril brin s svojimi mamljivimi zrelimi modrimi jagodami.

In že smo zagledali skulpture pred vhodom v jamo Vilenico, se tu ustavili, privoščili južino iz nahrbtnika, kar pa je bila velika napaka, kajti nabrali smo si dodatnih moči in jo mimo presenečenega Ivana, ki smo ga poslali na naš naslednji cilj, mahnili lipiškim lepotam naproti. Zaradi tega podaljšanja naše poti smo bili obilno nagrajeni, kajti ogledali smo si lahko kamnolom Lipica I z ogromnimi, že odrezanimi bloki lipiškega kamna, ki potuje po vsem svetu.

Pri kamnolomu smo vstopili v kraljestvo našega rodovniškega lipicanca, med  potjo so nas zopet spremljali jesenčki, pa meta, pelin in druge zdravilne rastline, tik ob ogradi pri cesti pa nas je navdušila štiridesetglava čreda dirjajočih lipicancev, ki nam je, kot na predstavi, ponudila nastop poln gracioznosti, elegance in hitrosti. Lepšega zaključka si nismo mogli želeti.

Besedilo: Mili in Franci Jurca
Fotografije: Joža Miklavčič in Vlado Nikolić