sobota, 26.6.2010

Že dvakrat smo se odpravili na Soriško planino, da bi se sprehodili po travnatih vršacih nad njo. Prvič je bilo tako megleno, da smo vsako misel na te vrhove takoj opustili, drugič pa smo uspeli priti le na Lajnar, nato se hitro pobrati z vrha, kajti iz Baške grape se je grozeče plazila gosta megla.

Danes pa nam je končno uspelo! Lep, ne prevroč dan po dežju, vse oprano, torej idealno. Soriška planina (1.306 m) je znano izhodišče za pohode po travnatih okoliških vrhovih Drauh, Lajnar (1.549 m), Slatnik, Možic (1.602 m) in Šavnik visoko med Baško grapo in nad Bohinjem.

V tem času so vsi polni različnega cvetja, ki te kar naprej ustavlja, da ga božaš z očmi in loviš v fotoaparat. Bahavo se nam nastavljajo pogačice- kraljevi rumeni zvončki,  nežni rožnati kačjaki, plazeči se alpski srobot, zdravilna arnika, drobne dlakave škržolice, modri kot je alpsko jasno nebo »ta veliki enciani«, nagajivi talin… Ponujajo pa se tudi krasni razgledi na vse strani. Pravo razkošje narave, če jo znamo videti in gledati.

Še eno sicer motečo sivo zanimivost smo opazili, namreč povsod naokoli so še sledi in ostanki rapalske meje. Prav na Slatniku, Možicu in Šavniku so bile zgoščene utrdbe, vkopani bunkerji, velike kamnite kasarne, zbiralniki vode, številne mulatiere… Pot ni preveč strma, zato smo bili kmalu na sledi ovcam, ki se zadržujejo okoli kamnitih ostankov kasarne, kjer domuje tudi pastir. Nismo ga sicer srečali. Proti vrhu je močno pihalo, a prehladno ni bilo.

Na mulatieri proti Možicu nas je presenetila večja skupina gorskih kolesarjev z mednarodno udeležbo. Postavili smo se ob poti in jih s ploskanjem vzpodbujali. V različnih govoricah so se zahvaljevali za pozdrave. Kasneje smo zvedeli, da je šlo za neko testiranje.

Kmalu smo bili pri veliki železni buči, ostanku bunkerja, na vrhu Možica, kjer smo se razgledovali po Julijcih z zasneženim Triglavom, pa seveda po Črni prsti, Poreznu, proti Bohinjskemu jezeru, Debeli peči, proti Karavankam pa Kamniško Savinjskim Alpam, gledali smo Šmarno goro, pa celo Kum.. tudi Tržaški zaliv… Kdo bi le vedel za vse, kar se je videlo! Nagrada za triletno čakanje!

Vračali smo se preko Slatnarja po travnatih vesinah, polnih rožnatega kačjaka. Globoko pod nami je bila Baška grapa, veličastno. Na prevalu smo se odločili še za Lajnar, na katerem so v zimskem času smučarske proge. Mikal nas je še Drauh, toda nekaj mora ostati  za drugič.

Naše pridne »zeliščarice«, ki so nabirale plahtico , materino dušico in ranjak za čajčke, so izkoristile vsak postanek. V Litostrojski koči  smo se okrepčali in se preko Bohinjske Bistrice vračali proti domu.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Vlado Nikolić