sobota, 10.11.2012

Na Krasu je krasno –  zlasti jeseni, ko ruj v gmajnah in listi trte v vinogradih popestrijo pokrajino z množico barv in kombinacijami od zelene pa vse do temno škrlatne.

Na planotastem Cerju stoji veličasten spomenik braniteljem slovenske zemlje

Če je vreme ugodno, so tudi razgledi lepi. Z vrhov planote segajo čez Kras do morja, pa v Furlansko nižino, Vipavsko dolino, na rob Trnovskega gozda in Nanosa in vse tja do Snežnika. Vse to smo Sončki doživeli na pohodu v začetku novembra. Saj razgledi so lahko tudi obsežnejši, ampak glede na vremensko napoved smo bili več kot zadovoljni. Vse kar smo videli, spoznali in doživeli nam je bilo v zadovoljstvo.

Steza v okolici Cerja se vije čez pravo kraško gmajno

Prijazni voznik avtobusa nas je pripeljal skoraj do Cerja  in nam prihranil nekaj pešačenja. Cerje je vrh na severozahodnem robu Krasa, kjer je zgrajen  veličasten spomenik, posvečen  branilcem zahodne meje slovenskega ozemlja, predvsem v 1. in 2. svetovni vojni. Spomenik je hkrati tudi muzej, za katerega si je vredno vzeti čas.

Ruj je še žarel v jesenskih barvah.

Nas pa je čas priganjal, saj smo morali prepešačiti  deset vrhov! Poti po ravnem je bilo prav malo, kar naprej je šlo gor, pa spet dol. Kljub nizkim nadmorskim višinam vrhov smo po GPS-u  naredili preko 700 višinskih metrov vzpona.

Na Fajtjem hribu smo se soočili z grozotami 1. svetovne vojne.

Tod je kljub zaraščenosti površja z gozdom še vedno videti sledi grozot  prve svetovne vojne – povsod jame od eksplozij topovskih granat, strelni in povezovalni jarki, okopi in votline v živi skali, imenovane kaverne, kjer so se branilci skrivali pred topniškim obstreljevanjem. Najbolj oblegan vrh je bil Fajti hrib (ta dan zagotovo – naskočilo ga je kar 39 Sončkov!).

Kaverna, podzemno bivališče vojakov in zavetje pred granatami.

Na vrhu nam je vodnica Sonja prebrala nekaj spominov na boje na Krasu pisateljev Ivana Matičiča in Franceta Habeta. Tam gori smo imeli tudi prijetnejše opravilo – nazdravili smo Irmi za njeno sedemdesetletnico in ji zaželeli, naj bo še naprej tako »sončna«.

Sončki med vzponom na enega od številnih vrhov

S Fajtega hriba smo nadaljevali gori-doli do Trstelja, kjer smo bili za konec deležni obsežnega  razgleda. Malo pod vrhom nas je sprejela prijazna ekipa Stjenkove koče in nas pogostila. Po dobri joti in kozarcu terana smo se zadovoljni spustili po strmi stezi v kraško vasico Lipa k avtobusu. Bili smo vedri in klepetavi kot že dolgo ne. Ko smo pripeljali na Vrhniko je zabliskalo in zagrmelo in padal je dež. Pa kaj, mi smo imeli lep dan in smo se imeli »fajn«!

Besedilo: Sonček Vojko
Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos