V torek, 28. septembra 2010 vreme res ni bilo primerno za pohajkovanje po Pokljuki, kjer je Zimzelenčke pričakovala Elica. Ob napovedanem dežju se je zdel pohod z Vrhnike v Logatec kar pravšnja izbira, ki ni na koncu nikogar razočarala.
Naši pohodi so pogosto botanično obarvani in tokrat je pozornost vzbudila žlezava nedotika, tujka med našimi rastlinami, ki ob vodah marsikje prerašča domače rastline. Tako je tudi ob Ljubljanici, kjer ponekod na gosto obrašča bregove. Vse pozornosti je bil tudi vreden ogled Retovja, ki ga Vrhničani sicer dobro poznamo kot sprehajalci, manj pa je vedenja o njegovem kraškem značaju.
Tu se iz številnih špranj in podzemnih rovov rojeva Velika Ljubljanica in pogled na Malo in Veliko okence, iz katerih je po nedavnem deževju še vedno bruhala voda, je bil za marsikoga presenetljiv. Številni doli v zaledju obeh kraških izvirov so nam nakazali podzemni tok vode, nad katerim se je v preteklosti vdrl strop in so nastale koliševke, po vrhniško doli.
V Logatec smo se odpravili po stari cesti mimo Štampetovega mostu in preko avtoceste v gozdove za Raskovcem. Na pobudo Jožeta smo zavili k Logaški jami v močno zakraselem gozdu. Marsikoga je presenetilo, skozi kako majhno odprtino na gozdnih tleh se je potrebno zbasati pri vstopu v brezno Logaške jame. V bližini se je skupina jamarjev pripravljala na spust v jamo in pogled na njihovo opremo je povedal vse o zahtevnosti njihovega početja.
Prečkali smo tudi področje nekdanje Rupnikove linije, na kar nas je spomnil ostanek enega od številnih bunkerjev. Pa je bila prilika, da smo osvežili nekaj zgodovinskih dejstev iz obdobja, ko je tretjina Slovenije po 1. svetovni vojni pripadla Italiji, ki je mejo proti Jugoslaviji utrdila z obrambnim Alpskim zidom.
V odgovor je na naši strani bila zgrajena podobna Rupnikova linija, imenovana po generalu Leonu Rupniku. Kmalu smo stopili iz gozda in ko smo prišli med prve logaške hiše je pričelo kapljati. Na Stari cesti smo se naraščajočemu dežju umaknili na suho in si privoščili slastno kavo. Pred Tušem pa nas je že čakal avtobus.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Vlado Nikolić