nedelja, 6.11.2011
Sončki smo skupina mlajših upokojencev, torej ljudi v zrelih letih z jasno izraženimi interesi in toliko pri močeh, da zmoremo še kakšen »večji« podvig. Čeprav smo skupina pohodnikov, nas ne veže samo hoja kot telesna aktivnost. Povezani smo še z drugimi vsebinami, kot so prijateljevanje, uživanje v lepem, vedoželjnost in še kaj.
Vsemu temu je bolj ali manj zadostil sredin pohod, 2. novembra. Po odmaknjenih in tudi pozabljenih krajih smo prehodili preko 10 km in se spustili več kot 300 metrov. Uživali smo v otožni barvitosti pozno jesenskega gozda v megli in na koncu dočakali vedrost barv v sončni svetlobi. Med seboj smo poklepetali o tem in onem in se »izobraževali«. Zvedeli smo, da je bil Logatec med prvo vojno pomembna železniška postaja za potrebe Soške fronte, da je v Idriji in drugod zavladala huda lakota, da so trpeli ljudje, zlasti vojni ujetniki in tudi tovorna živina. Vživeli smo se v hude napore pri izgradnji ozkotirne poljske železnice – feldbana – iz Logatca v Idrijo pred petindevetdesetimi leti.
Za lažjo predstavo smo si v živo ogledali in prehodili del trase te proge na najbolj atraktivnem odseku skoraj od Godoviča, pa vse do Divjega jezera pri Idriji. Sprva nas je pot vodila po ohranjenih nasipih in usekih skozi gozd kraške planote visoko po robu nad sotesko rečice Zala. Pogledi so segali strmo navzdol vse do struge in ceste, ki vodi v Idrijo. Na kraju Vrh ključev, kjer je feldban prečkal znamenito Francosko cesto iz časa Ilirskih provinc, smo naredili predah, da smo se lahko nato podali na še bolj divjo in slikovito etapo po prepadnih robeh nad Idrijco.
Pot nas je vodila preko, pri gradnji železnice tehnično zahtevnih mest – skozi tunel in pod nekdanjim mostovžem. Na izpostavljenih mestih sta naši planinski vodnici s pomočniki poskrbeli za varen prehod. Ko smo se spuščali proti cesti v Idrijsko Belo, so se razgrnili nizki oblaki in sonce je ožarilo jesenske barve in oživilo smaragdnost Idrijce, ki nas je spremljala do Divjega jezera. Sledil je še voden ogled jezera s strokovnimi pojasnili njegovih zanimivosti. Šofer Boris, ki nas je že čakal, nas je zadovoljne odpeljal iz sončnih krajev proti megleni Vrhniki.
Šestintrideset udeležencev pohoda je preživelo lep dan.
Besedilo: Vojko Bizjak
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik