V torek, 23. oktobra 2012 smo se Zimzelenčki odpravili na Porezen. Napoved vremena je bila obetavna in za ta čas zelo primerna. Pa kaj bi to, ko pa imajo naši vodniki tam zgoraj dogovorjeno pogodbo: »Lepo bo in pika.«

Z Vrhnike nas je avtobus odpeljal ob 7. uri proti Škofji Loki in dalje po Poljanski dolini do Leskovice na Robidensko Brdo preko Črnega vrha nad Cerknim proti Davči. Med potjo smo imeli tudi postanek za prijeten klepet ob jutranji kavici v gostilni Lipan.

Potrebno je bilo še prevoziti nekaj ostrih ovinkov in že smo bili na izhodiščni točki pri kmetiji Jurež na 960 m nadmorske višine.
Vsi veseli, še spočiti, smo oprtali nahrbtnike in takoj zagrizli v breg.
Nekaj časa smo hodili po gozdni cesti, prečkali bistri potok in  zavili strmo v gozd. Hoja je bila zelo prijetna, tla suha, pa tudi sonce nas je že pozdravljalo skozi veje. Kar na enkrat je bilo nekaj garderobe odveč (slačenje). Morali smo kar zagristi v hrib, prečkati nekaj majhnih, a razdrapanih hudourniških grap in že smo bili na pašnem pobočju planine Medrce (1410 m).

Pravi užitek je hoditi po travnatem pobočju v tako toplem sončnem vremenu, še posebno, ker smo prišli iz meglene doline. Bolj ko smo se dvigali, bolj smo bili presenečeni nad prekrasnimi barvami, ki nam jih daje jesen. V dolini je še vse zeleno, tukaj pa tako živo pisano.  Milan nam je povedal, da je imel pastir nekdaj na planini v skromni, danes  opuščeni bajti, svoje letno  domovanje. Danes je malo stran udobna pastirska bajta. Že od daleč so nase opozorili številni bunkerji, ostanki italijanskega utrjevanja Rapalske pogodbe.

Hojo smo nadaljevali po razgledni grebenski poti in se vseskozi razgledovali proti goram nad Soriško planino. Izza ovinka se nam je prikazal  planinski dom na Poreznu, kjer nas je čakala trojica dežurnih cerkljanskih planincev in nas postregla z obilno toplo malico.

Po dobrem okrepčilu smo izpred koče občudovali spodnje bohinjske gore s Črno prstjo, kjer smo bili lani. Nato smo se povzpeli na vrh Porezna, ki je tudi najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Pred nami je bila Baška grapa, Črna prst, Kobla, Rodica,Vogel, Slatnik, Lajnar, nad njimi pa Triglav in drugi krasni vrhovi.

Kaj tako prečudovitega in ob tako jasnem vremenu so lahko za marsikoga  le sanje! Mi pa smo vse to nepozabno doživeli.
Pri spomeniku padlim borcem smo izvedeli, da so bili marca leta  1945 izdani, ko so se zadrževali v rovih na Poreznu. Nemci so jih med ofenzivo zajeli, 36 takoj ustrelili, 145 pa odpeljali  pod Kojco in jih tam ustrelili.
Ko smo se vračali nazaj, je bilo potrebno kar nekaj previdnosti, saj so bile korenine in listje zelo drsni. Prispeli smo vsi brez nezgod in polni prekrasnih gorskih vtisov, ki nam bodo še dolgo ohranjali čiste in jasne misli.

Zapis: Nežka Vihtelič
Foto: J. Cerk, J. Miklavčič, S Zalar Bizjak