ponedeljek, 7.5.2012

Tokrat smo se  odpeljali z avtobusom skozi Železnike do našega izhodišča v vasi Prtovč. Pot je vodila mimo zadnjih hiš v vasi v kamnito strmino, ki se je nagajivo dvigovala  pred nami. Po začetnem delu se je kolovoz spremenil v  stezo skozi gozd, poln z mahom poraslih balvanov, ki spominjajo na podore v daljni preteklost.

Iz krnice Razor smo občudovali strmo južno steno Gladkega vrha

Po krajšem počitku smo se povzpeli do sedla Vratca, kjer nas je iz daljave pozdravil Triglav

Gozd je ostal za nami, markacije so vodile navzgor do krnice Razor, kjer smo ob kratkem postanku občudovali južno steno Ratitovca. Zaradi geološkega nariva Spodnjih Bohinjskih gora v preteklosti je Ratitovec  gora, ki je bolj strma na južnem delu kot na severnem. Tu še vedno cvetijo trobentice in po robeh resje, travna področja pa krasijo spomladanski žafrani imenovani nunke.

Belo vijoličasta preproga iz nunk, ki se spogledujejo s Triglavom

Pot  nas je v ključih pripeljala do sedla Vratca, kjer smo se razveselili Triglava v belini snega. Smerne table so nam povedale, da so Vratca  križišče planinskih poti, ki vodijo na bližnji Kosmati vrh, Gladki vrh, v smeri Triglava pa bi preko planine Pečana lahko prišli v dolino Save Bohinjke. Za trenutek so me misli odnesle tja doli in čez, a  smo se usmerili skozi gozd severnega  pobočja Ratitovca.

Beli cvetovi nunk v vsej svoji lepoti

Levo smo najprej zagledali Gladki vrh in s soncem obsijano skalnato in  travnato pobočje Ratitovca. Steza pelje mimo jaška Sv. Jožefa in Sv. Frančiška, kjer so nekdaj kopali železovo rudo in jo vozili v talilnice (plavže)  v dolini. V malem jezercu v bližini smo lahko opazovali prastaro ohranjeno vrsto vodnih živalic planinske pupke. Po počitku smo se od koče povzpeli na  1667 m visoki Gladki vrh.

Pogled izpred Krekove koče

V jasnem dnevu so nas obkrožali vrhovi Peči, Julijcev, Karavank, Grintovcev, pod nami pa so se raztezali obširni gozdovi Jelovice in Pokljuke. Na JV je iz mrenaste megle gledal vrh Kuma, na južnem obzorju nas je pozdravljal Snežnik. S pogledi smo se dotikali Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja, prepoznali Tošč, Stari vrh, Koprivnik. Blegoš je bil skoraj na dosegu roke in prav tako razpotegnjeni hrbet Porezna na JZ. Pred nami in pod nami  je v tihoti počivala Slovenija.

Malokrat lahko med »skupinsko« udobno sedimo

Za nami je bila šele tretjina poti

Na Kobilji glavi smo že bili, na Porezen morda naslednje leto?

Po slemenu Ratitovca smo nadaljevali čez najvišji vrh Altemaver (1.678 m) in čez vrh Kremant (1.658 m). Pod nami je v barvi pomladno ozelenelih gozdov počivala Selška dolina, v daljavi se je  vila pot v dolino Davče in nad njo osamljene hribovske kmetije pod pobočjem Porezna.

Pazite, na Altemaverju se med skalami že »sončijo« črni gadi!

Ob poti  so nas zaspano gledale modre glavice malih encijanov (zaspančkov) in šopki skrivnostno lepih velikih encijanov – clusijevega svišča. Na planini Zgornji Jirn smo si v studencu natočili svežo vodo. Osveženi od hladne pijače smo se lahkotno dvignili. Steza se je začela spuščati mimo Kačjega roba proti Danjarski planini, do Mišjega grunda in naprej skozi smrekov gozd do Lovske koče na Soriški planini.

Navzdol, proti gozdovom

S tišine gora nas je avtobus odpeljal mimo izvira Sore, ki v slikoviti obliki  žubori čez skale, do Petrovega Brda. Pogledi so se nam ustavljali na  hribovskih zaselkih. Zdelo se je, da rahlo od tal drsimo z avtobusom do dna doline in skozi  Zali log nazaj v  Železnike. Oči so uživale, ko so gledale Selško dolino, ki je še vedno posejana s  »toplarji« in »stegnjenci«. Toliko lepih kozolcev že dolgo nisem videla.

Ob poti so nas spremljali »vrtički« spomladanskega svišča

Kmalu smo na levi zagledali  Križno goro in na desni se  je visoko bočil Lubnik. Za seboj smo pustili starodavno Škofjo Loko, se priključili na avtocestno povezavo  in bili doma ob načrtovanem času. V zadnjih korakih do doma se je  preživeti dan strnil v en stavek. Bilo je lepo. Doživeti Ratitovec in vse to videti, je kakor del nekih izpolnjenih sanj.

Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije s komentarjem: Sonja Zalar Bizjak, V. in S. Repnik