sobota, 22.9.2012

Jutranje nebo so še prekrivale zvezde , ko smo se z avtobusom odpeljali proti Cerknici, v Babnem polju prečkali mejo s Hrvaško ter se mimo Čabra zapeljali do Bijelih Vodic, kjer je bil začetek pohoda. Po nakupu vstopnic za Nacionalni park Risnjak v Gorskem Kotarju smo se po stezi, imenovan po botaniku dr. Ivu Horvatu, skozi drevored orjaških dreves počasi ogrevali za današnjo hojo.

Ves čas zgledno markirana pot se je komaj vidno a vztrajno dvigovala pod visokimi drevesi smrek, bukev, javorjev in drugih listavcev. Težko bi brez strokovnjaka ocenjevala, kako dolgo že rastejo, a sigurno nekatera tudi več stoletij. Z občudovanjem sem jih opazovala, kako kljubujejo času in kako malo potrebujejo zase. Našla so svoj dom sredi balvanov, skal in pečin, ki jih je narava oblikovala v zanimive kraške oblike. Pot nas je vodila mimo Vučje jame in postajala vedno bolj kamnita. Ponekod so jo človeške roke enkrat v zgodovin zavarovale s trdno zgrajenimi skalnimi opornimi zidovi, drugje so jo pridni markacisti utrdili s skrbno zloženimi manjšimi skalami.

Po nekajurni hoji se je pot zožila v stezo in gozd je ostal pod nami. Skozi nizko ruševje smo se povzpeli do travnatega sedla, kjer stoji Schlosserov planinski dom. Na dan našega pohoda je praznoval 80-letnico izgradnje, vendar je bil, tako kot vsak torek, zaprt.

Na klopeh ob domu smo lahko pustili nahrbtnike in se zagrizli v strmino, ki nas je po stezi med skalovjem in nizkim rušjem vodila proti skalnemu vrhu. Eden za drugim smo se vzpenjali, pod previsom pustili palice, potem pa čez previs ob jeklenici. Občutek, ko začutiš skalo v dlani, se je oprimeš in verjameš vanjo, je krasen. Enaki so bili tudi vsi naslednji trenutki, ko so noge varno prestopale in prestopile skalne gmote, posejane do vrha.

Pred nami se je odprlo obširno področje gozdov in hribovij Gorskega Kotarja, na severu sem v daljavi v meglicah zagledala Snežnik in se mu nasmehnila. Malo bliže je bil Snježnik… vodnica je opozorila na Fratar … proti vzhodu so se dvigovale stene nad Kolpo (Loška, Kuželjska,…). Kvarner se je skrival nekje globoko spodaj v zavetju Gorskega Kotarja. Po sestopu in kratkem postanku pri koči smo se po krožni poti čez Medvjeđa vrata in Markov brlog vrnili do Naravoslovne učne poti Leska in po njej do izhodišča.

Skoraj sedemurna hoja in več kot 950 m premagane višine je »naredila svoje«. Na poti domov sem med dremavico spremljala zaton dneva in vmes »videla« bele stene Velikega Risnjaka, ki smo ga osvojili. Je gora, ki prevzame s kontrastom svojih barv, zelene in bele in ga je treba vsaj enkrat videti od blizu.

Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek, Viktor Repnik
Komentar k fotografijam: Sonja Repnik