nedelja, 21.11.2010
Pohodnikom skupine Sončki z Vrhnike je vzhodna Slovenija »daleč« in zato malo poznana. Odločitev za pohod po Bizeljskem ni bila težka, še posebej, ker se nam na vzhodu ni bilo bati dežja, ki je 16.novembra namakal zahodno Slovenijo.
V nahrbtnikih smo sicer imeli dežnike, ki pa smo jih potrebovali le na povratku domov. Dan, ki smo ga preživeli na slemenih Bizeljskega gričevja je bil prijetno topel, z jutranjimi meglicami po dolinah. Sonce je večkrat prodrlo skozi koprenaste oblake in razžarilo liste vinske trte, ki so še vztrajali na trsih.
Pot ni bila naporna, saj smo se gibali po cestah in kolovozih, planinskih poti med vinogradi pač ni veliko. Med hojo smo opazovali arhitekturo starih domačij, ob poti pa stene iz kremenovega peščenjaka, ki gradi bizeljske griče. V južnem delu gričevja je ta usedlina iz Panonskega morja tako trdna, da so domačini izkopali številne votline, imenovane repnice za shranjevanje zelenjave. Danes so repnice prevzele novo vlogo, v njih namreč zorijo kvalitetna bizeljska vina.
Obiska vredna je Najgerjeva repnica, ker so različno obarvane plasti peska izrisale like, ki kar vzpodbujajo k razlagi, kaj pomenijo. Gospa Jožica nam je prav duhovito opisala podobe in nas vse nasmejala. Seveda smo poskusili tudi vina, ki jih hranijo v prostorih repnice.
Nedaleč stran smo imeli pri etnografski zbirki Marije Sušnik še en daljši postanek. Gospa Marija je bila rojena v hiši, kjer je zbirka razstavljena, zato nam je še toliko bolj slikovito opisala težko življenje prebivalcev v preteklosti. O vsakem predmetu je vedela kako in za kaj se je uporabljal. Pokazala nam je tudi album naravoslovnih znamenitosti Bizeljskega, ki jih sistematično popisuje in dokumentira.
Po slabi urici hoje se je pred nami pokazal Sv. Vid na 358 metrov visokem griču. Pod cerkvijo so našo pozornost vzbudili žuželčniki, umetno narejena zimska zavetišča za različne žuželke. Ogledali smo si tudi skromno urejeno bivališče duhovnika v kaplaniji in povohali dišeča zelišča, ki so se sušila v kuhinji.
Z najvišje točke naše poti smo se med vinogradi spustili v naselje Bizeljsko. Vstopili smo v avtobus, ki nas je odpeljal na bližnji Bizeljski grad. Z zamudo smo proslavili god Sv. Martina in tradicionalno gosko z mlinci in rdečim zeljem poplaknili z novim vinom.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik in Tatjana Rodošek